Alain Le Quernec, oblikovalska razstava

Alain Le Quernec se je rodil leta 1944 v mestu Le Faouët v francoski Bretanji. Po zaključenem študiju v Parizu je leta 1965 postal učitelj likovne umetnosti. V tem času se je kot samouk ukvarjal z oblikovanjem plakatov. Njegov prvi plakat je bil natisnjen leta 1962. Zaradi ljubezni do poljskih plakatov je za eno leto prekinil poučevanje in na Akademiji za likovno umetnost v Varšavi študiral pri profesorju Henryku Tomaszewskem, ki je odločilno vplival na Le Quernecovo etiko grafičnega oblikovanja. Po vrnitvi v Francijo leta 1972 je nadaljeval s poučevanjem in se odločil, da je grafično oblikovanje mogoče razvijati od koderkoli. Tako je svojo prakso oblikovanja plakatov s pomočjo enostavnih tehnik razvijal daleč stran od Pariza, v odmaknjeni provinci Bretanji. Njegov neobičajen pristop je bil predstavljen na številnih mednarodnih dogodkih, razstava v Pariškem muzeju plakatov leta 1987 pa je postala mejnik v avtorjevem razvoju. Le Quernec je član AGI od leta 1990, njegovo delo pa ostaja politično, družbeno in kulturno angažirano ter brez stika z oglaševanjem.

Plakatar? Beseda je zastarela.
Umetnik? Beseda je ohola.
Oblikovalec? Oznaka je preveč tehnična.
Reklamar? Brez žalitev, prosim!

Pravzaprav ne vem, kako naj bi svojo dejavnost poimenoval.

Oznaka graphic designer (grafični oblikovalec v slovenščini) se je uveljavila v osemdesetih in označila hitro razvijajoči se poklic, ki se je, upoštevaje vse razlike, lahko primerjal s poslom arhitekta. Zajema najrazličnejše dejavnosti s številnimi pripomočki in nejasnimi ločnicami.  

V to dejavnost sem se spustil kot samouk, za in zaradi Plakata, morda iz provokacije, mogoče iz ekshibicionizma, a zlasti iz želje in potrebe po sporazumevanju.

Pomenske, tehnične, a tudi finančne določitve, ki mi jih je novi medij vsiljeval, so mi ustrezale. Ne da bi me omejevale, so mi pomagale izdelati in sčasoma strukturirati osnove specifičnega, bolj intelektualnega kot formalnega jezika.

Ena od stalnic tega početja je prizadevanje, da delo ostaja smiselno in da njegova pojavna oblika nečemu služi. Bolj kot drugi umetniški izrazi plakat temelji na logiki vizualnega in mentalnega zapeljevanja, saj mora po svoji naravi pritegniti pozornost.

Krivično bi bilo očitati vulgarnost reklamam z razgaljenimi lepotičkami, ki vam najprej zbudijo libido in nato na enak način prodajo bodisi milo bodisi ročno kosilnico. Že pred stotimi leti je art nouveau z Muchovimi podobami lepih žensk uporabljal isto strategijo in znal na enak način prodati bodisi gledališko predstavo bodisi šivalni stroj. Podoba je bila enaka, njena moč in draž sta bila v moderni risbi art deco, v njenem slogu, modnem videzu in ne v njenem smislu ...

Ne da bi hotel zanikati modno lahkotnost ali ji mogel ubežati, sem si vedno želel, da bi ohranil tudi smisel, in da bo moja drža jasnejša, naj priznam, da mi je bil Warhol od nekdaj ljubši od Lichtensteina in Jean Michel Basquiat od Keitha Haringa.  

Temu navkljub pa se ves čas zavedam, da je oblikovanje pogojna svoboda, saj je v celoti odvisno od samega naročila. Ustvarjalna svoboda je dovoljena le do mere, ko po mnenju drugih lahko prinaša dobiček, ustvarja empatijo, nudi vizualni ali intelektualni užitek v korist trgovske ali kulturne dejavnosti. Moj jezik, moj izraz je tako svoboden le do mere, ko je še koristen ustanovi ali osebi, ki ga naroči in mu dovoli, da obstaja.
In ta iluzija avtonomije zaznamuje celotno zgodbo mojega življenja.  

Alain Le Quernec
April 2012