Ciril Horjak, razstava ilustracij

Ciril Horjak se je rodil leta 1975 v Slovenj Gradcu. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa Najmanjša velika enciklopedija stripa. Za podjetje Slorest je zasnoval izobraževanje s pomočjo stripa in zanj leta 2008 prejel nagrado za najbolj inovativno kadrovsko prakso. Za razstavo Alana Hranitelja Jesen, zima je narisal načrte skulptur. Od leta 2007 sodeluje s časopisom Večer, za katerega se je v dobrih 280 tednih nabralo že več kot 500 ilustracij. V oddaji Risanka na Radiu Študent po navodilih poslušalcev in poslušalk vsak teden riše v živo. Leta 2009 je delavce podjetja DARS spremljal pri delu na cestah in za njihovo interno revijo risal stripe na omenjeno temo. Za svoje izobraževalno delo je leta 2011 prejel nagrado Andragoškega centra Slovenije. S svojim zobozdravnikom Rokom Juričem pripravlja izobraževalni strip o zdravljenju zob Endodontostrip. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Zaenkrat ima tri otroke.

Razstave potvarjajo. Nikoli ne pokažejo vsega, kar je umetnik ustvaril; samo tisto, kar izstopa. Dela iztrgajo kontekstu, nizajo jih v vrsto, jih soočijo, poudarijo skupne poteze in zbrišejo posebne okoliščine, v katerih je vsako med njimi nastalo. Toliko bolj, če so razstavljene ilustracije. Kot pove že sam izvor besede, ilustracija ilustrira, torej osvetli nepregledne besede, razjasni nedorečeno. Pove zgodbo. Ilustracije so v dialogu z besedilom. To seveda ne pomeni, da ilustracije niso avtonomna umetniška dela. So. Ampak na razstavi, kjer ni mesta za dolga besedila, kjer ni časa in prostora, da bi gledalci bili tudi bralci, se ilustracije pogovarjajo predvsem med sabo. Zgodba, ki jo pripovedujejo, pa je predvsem o avtorju. O njegovem slogu, risbi, črti, tehniki. Zamolčijo pa, kako so njegove podobe kramljale z besedami drugih. Ali so bile ponižne in uslužne, so lepšale stran, da so bralci raje posegli po berilu. Ali so bile ponosne in samosvoje, so besedilo dopolnjevale, poudarjale, kar je bilo pomembno, ponazorile, kar je bilo nejasno, zakričale, kar si je besedilo upalo samo šepetati. Razstave o vsem tem molčijo, le tu in tam kaj namignejo.

Pri risbah Cirila Horjaka je tudi v samozavestnih potezah jasno, da niso nikdar samo služile besedilu. Od samega nastanka so zahtevale, in tudi dobile, vsaj enako težo kot besede, ki naj bi jih ilustrirale. To je toliko bolj očitno zaradi težavnosti medija, v katerem so bile prvič objavljene - so namreč časopisne ilustracije, nastale za dnevnik Večer. Čeprav so današnji tiskarski stroji veliko boljši, kot so bili še pred nekaj desetletji, je časopisni papir še zmeraj krhek, rumenkast in vpojen. Te omejitve ima umetnik v mislih. Izbrati mora kompozicijo, ki nima zgolj simbolnega pomena, pač pa tudi deluje na časopisni strani. Najti mora slog risbe, ki dopolnjuje njeno sporočilnost, hkrati pa prenese tiskarski stroj. Prilagoditi se mora tudi časopisnemu urniku, njegovemu delovnemu ritmu. Časopis poroča o stvareh, ki se šele dogajajo, časopis soustvarja način, kako se družba odziva na čas, v katerem živi. Z besedami in predvsem s podobami. Časopisni članki nastajajo z danes na jutri, z nekaj sreče ima novinar dan ali dva za globlji razmislek. Največ toliko časa ima tudi časopisni ilustrator, ki mora prerisati noči, dneve pa porabiti v pogovorih. Ker če se naj ilustracija pogovarja s člankom, se mora ilustrator pogovarjati s piscem in z njegovim urednikom, saj članek največkrat še sploh ni napisan.

Časopisni ilustrator zato ni navaden bralec, ki bi prebral končno različico novinarskega besedila in jo dopolnil z vizualnim komentarjem. Ilustrator je v članek vpet od samega začetka; seznaniti se mora z dejstvi, argumenti, dokazi, z zgodbami, s pričami, junaki. In prav v tem leži herojstvo Cirilovega dela, njegovo garanje.
dr. Jure Stojan

Korošci se vozimo v prestolnico in nazaj skozi mnoge ride, po neštetih luknjah, na koncu pa še skozi Hudo luknjo. Korošci rečemo ovinkom kar ride, ovinke imamo le v knjigah in časopisih. Ko je Ciril Horjak izdal stripovsko knjigo Ride, adrenalinsko avanturo od Ljubljane do Raven, so na eni od radijskih postaj knjigo naslovili kar "raid". Za te novinarje je bila angleška različica "ride" očitno bolj mogočna, svetovljanska, najbrž se jim je zdelo nemogoče, da bi nekoga tako vznemirjale zoprne ride, da bi jim posvetil knjigo. Mimogrede, od Koroške do Ljubljane je enako število rid kot od Ljubljane do Koroške. To sem ničkolikokrat preštel.

Pred leti mi je Ciril podaril Spiegelmanovega Mausa. Spiegelmana sem že prej občudoval zaradi njegovih naslovnic za vodilne zgodbe v New Yorkerju. Ej, in Ciril podobno zgodbo že nekaj let uspešno razvija v Večerovi prilogi V soboto. Njegova "cover" je postala blagovna znamka.

Projekcija: Cirila vidim čez leta kot slovenskega Spiegelmana. Malo "underground", malo kontroverznosti, vedno za akcijo, včasih nekoliko odbit, toda nabit z metaforami in eksplozijo idej o risbi in stripu. To je to.
Miro Petek