Dušan Petričić, razstava ilustracij

Dušan Petričić je bil rojen v Beogradu leta 1946. Diplomiral je na Akademiji uporabnih umetnosti v Beogradu. Politične karikature in ilustracije je objavljal v vseh pomembnejših jugoslovanskih revijah in časnikih, od leta 1993, ko se je preselil v Toronto, pa tudi v tujih publikacijah, kot so New York Times, Wall Street Journal, Toronto Star in Scientific American. Kot soavtor in ilustrator se je podpisal pod več kot štirideset knjig za otroke. Ilustracijo in animacijo je poučeval na beograjski likovni akademiji in na Sheridan College v Oakvillu v Kanadi, od leta 2010 pa poučuje na OCAD, Ontario College of Art and Design v Torontu.

Petričić je začel risati pri štirih letih. Motive je črpal v svetu okoli sebe in likovno izražanje je zanj postalo način komunikacije. V mladosti sta ga posebej navdihovali stara enciklopedija in knjiga Ferenca Molnarja Dečki Pavlove ulice, pozneje pa umetniki, kot so Leonardo da Vinci, Dürer in Picasso. Prejel je več nagrad na mednarodnih razstavah in sejmih v Tokiu, Amsterdamu, Beogradu, Leipzigu, Moskvi, Budimpešti, Ankari, New Yorku, Torontu, Montrealu, Philadelphiji in Skopju. Za knjigo On Tumbledown Hill je prejel nagradi IBBY Certificate of Honour in Alberta Book Award. Knjiga The Longitude Prize je prejela častno omembo v izboru za nagrado Roberta F. Siberta, prejel pa je tudi nagrado Sidney Taylor Book Award za knjigo Bagels for Benny in nagrado Amelia Frances Howard-Gibbon za knjigo Matland. Petričiću je njegov poklic najljubši hobi.

Slog ilustracij v New York Timesu je zahteval univerzalizem znaka, simbola in duha. Politiko je bilo treba naslavljati v metaforičnem smislu, verjetno podobno kot v Vzhodnem bloku, ampak zaradi drugih razlogov. V obeh primerih pa je to pomenilo, da so morali umetniki biti iznajdljivi pri predstavljanju političnih tem na težko razumljiv način.
V Vzhodni Evropi se je izoblikovalo mnogo nadrealistov, veliko več kot v Ameriki, kjer se je kazalo večje zanimanje za realizem. Razlog je lahko tudi v tem, da so živeli v državah, kjer je vladala cenzura. Ali pa je to posledica dolgoletne tradicije uporabe metafor.

Dušana Petričića mi je predstavil Mirko Ilić - in zgodila se je ljubezen na prvi pogled (no, vsaj do njegovih del).
V primeru zahtevnih konceptov (ali nezahtevnih konceptov, ki so prevečkrat označeni za kliše)sem za nove ideje poklical Dušana. Osupljivo pogosto je zadel v polno. Velikokrat je našel alternativne načine, kako na novo prikazati vsakodnevna vprašanja.  
Dušan neverjetno uspešno dela z dobesednimi koncepti in zanje išče ravno prave vizualne ustreznice. Včasih so to klasične ilustracije, včasih pa imajo poetičen pridih.

Vedno sem se zanašal na Dušanov humor, ki ni situacijski, ampak prefinjeno ravnotežje vsem dostopnega absurda. Pri Dušanovih ilustracijah se nikoli ne izgubiš, a tudi niso predvidljive. Kot ilustrator je v ilustracije po potrebi vnesel lastne občutke, a jih je večino časa raje prikrival.

Dušanova dela za otroke so neverjetno pisana in lahkotna, njegove ilustracije političnih komentarjev pa imajo temnejši ton. Vsa njegova dela izhajajo iz humorja. Sicer je res občutljiv kot Daumier, a hkrati duhovit kot Dr. Seuss.

Dušanu sem zaupal, da bo obarval rubriko Book Review v New York Timesu. Bil je eden tistih, ki so s časopisom redno sodelovali in sami postavljali merila. V tem pogledu je bil Dušan Petričić izredno pomemben.

Steven Heller
nekdanji kreativni vodja rubrike Book Review v New York Timesu