10. 8.−28. 9. 2016
Slovenski kipar, slikar, grafik in ilustrator Karel Zelenko se je rodil leta 1925 v Celju. Spada v generacijo prvih študentov Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1949 diplomiral na oddelku za kiparstvo, leta 1951 končal grafično specialko, naslednje leto pa še slikarsko. Po študiju in odsluženem vojaškem roku se je vrnil v Kamnik k družini in se zaposlil v kamniški keramični industriji. Med letoma 1954 in 1959 je poučeval na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, od leta 1959 pa je samostojni umetnik. Doma in v tujini je imel več kot sedemdeset samostojnih razstav, poleg tega pa je sodeloval na številnih skupinskih razstavah grafike in slovenske umetnosti. Ilustriral je več kot 20 knjig za otroke in odrasle ter objavljal karikature v slovenskih časopisih.
Zelenko je umetnik, ki je že zelo zgodaj ugotovil, kaj ga zanima kot umetnika in kaj lahko da svojemu poklicu. Njegov likovni jezik se je zgodaj izoblikoval in ostal nespremenjen do danes. Nikoli ni podlegel trenutno aktualnim umetniškim tokovom, ostal je zvest svojim motivom in načinu dela, raziskoval pa je različne medije. Njegov motivni svet se napaja iz realnega življenja, ki ga je živel. Vanj je preoblikoval spomine, izkušnje, tisto, kar je videl in doživel, o čemer je razmišljal. Je neke vrste kronist življenja malih ljudi z ulic in trgov, javni prostori imajo v njegovih delih najvidnejše mesto. Pojasnjuje, da je tako preživljal mladost. Pri njih doma so bili branjevci, imeli so stojnico na trgu in prodajali rože ter zelenjavo, imeli so cvetličarno. Kot otrok je strastno ljubil cirkus; videl je slavni cirkus Rebernigg in veliko podeželskih cirkusov. Sam pravi, da njegovi motivi nastajajo iz mešanice cirkusa, otroških spominov in doživetij, vaških pustnih šem in italijanskega filmskega neorealizma, pomembno mesto pa ima tudi ljubezen kot najpomembnejše življenjsko gibalo. Prav zato v njegovem opusu ni časovnega zaporedja. Sestavljajo ga številni krokiji, skice, risbe, grafike, poslikana keramika in slike s podobami cirkusantov, pustnih šem, prodajalcev s tržnic in cest, akrobati, kopalke, sprevodi, ljubezenski in mitološki prizori, ki se ponavljajo, prepletajo, dopolnjujejo ali nadgrajujejo.
V grafiki, ki je izključno črno-bela in v kateri govori zgolj risba, je čutiti tudi družbeno kritičnost. Ta je večinoma prikrita in/ali preoblečena v ironijo, včasih v grotesko. Grafiko je namenoma izbral za to, da je opozarjal na absurdnosti in nepravilnosti v človeški družbi, saj gre za medij, ki zaradi svoje reproduktivne sposobnosti lahko doseže več ljudi.
Čeprav so ga povezovali z ljubljansko grafično šolo, v njegovem delu ni najti njenih značilnosti. Zelenko je dosleden figuralik in njegovo izrazno sredstvo je risba. Kot je povedal sam: »… Bistvo ljubljanske grafične šole sta estetika in tehnična popolnost. Moja grafika taka ni bila. Tehnično je popolnoma preprosta. To je klasična grafika, jedkanica, vse je v risbi. Moje izrazno sredstvo je risba, ne tehnični triki in postopki.«[i]
Zelenko misli in čuti figuralno. V središču je vedno človek. »Kar naredim, je v skladu s tem, kot dela družba, tega ne bi znal izraziti na abstrakten način.«[ii]
Mag. Breda Škrjanec, muzejska svetnica
Karel Zelenko v zbirkah NLB in MGLC je spremljevalna razstava ob pregledni razstavi Karla Zelenka Bodi, kar si, in pri tem vztrajaj, ki je na ogled v MGLC do 25. 9. 2016 in je plod partnerskega sodelovanja med MGLC in NLB Galerijo Avla.