Komposter, oblikovalska razstava

Sveže nastali kolektiv Komposter (www.komposter.si) sestavlja trojec oblikovalcev - tandem nejaaka (Akaša Bojić in Neja Engelsberger) in Luka Umek. Leta 2008 so diplomirali na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer vizualne komunikacije. Delujejo na širokem področju grafičnega oblikovanja in ilustracije, skupno pot pa so našli predvsem v preseganju meja klasičnega grafičnega oblikovanja, saj njihovo delo v veliki meri obsega gibljivo oblikovanje: avdio-vizualna sporočila, animacije, videoprojekcije, videospoti, filmske špice in VJ nastopi v živo na koncertih, gledaliških in plesnih predstavah. V nabor skupnih referenc s področja gibljivega oblikovanja lahko naštejejo videoprojekcije za evropske in svetovne turneje skupine Laibach in državni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti (2009 in 2010), projekcije za plesne in gledališke predstave (Iztok Kovač, Vinko Möderndorfer, Hanna Preuss, Haris Pašović, Snježana Premuš, Vito Taufer ...), špice za televizijske oddaje (Studio City, Ugriznimo znanost, Tranzistor, Prisluhnimo tišini ...) in več kot trideset filmskih špic (Sašo Podgoršek, Miran Zupanič, Matevž Luzar ...). Stalno sodelujejo s plesno skupino EN-KNAP in kulturnim centrom Španski borci. Predstavili so se že na skupno več kot tridesetih samostojnih ali skupinskih razstavah, predstavitvah in nastopih doma in v tujini.

Na tokratni razstavi bodo predstavljene grafike, sestavljene iz izbranih motivov sicer realiziranih gibljivih del avtorjev.

To besedilo nastaja v serifni tipografiji Times New Roman, velikost 12. Na zloženki je stiskano v neserifnem Frutigerju. Če so črke grafični elementi, figure, hieroglifi, se iz njih sestavljeno/skonstruirano/zmontirano besedilo vsaj toliko gleda, kot bere. Do stopnje, ko bi nepravšno (glede na dani profesionalni, kulturni, estetski standard - specializacija prehaja v splošnost know-howa) izbrana tipografija sabotirala berljivost/gledljivost oziroma funkcionalnost. Hkrati je besedilo vseeno statično, stoji pri miru, če se odmisli, kaj z njim počne miselni proces. Kaj z njim počne motion graphics?

Glede na to, da je razstava v avli banke na Trgu republike, se gre osredotočiti na obe zadnji proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti, v katerem nejaaka in Luka Umek vizualizirajo, projicirajo, ekranizirajo državo, ki si rada laska, da je filozofska, umetniška, pesniška. Le da ne gre toliko za državo kot za oblast - nje kristalni displej. Monarhični protokol, po katerem predsednik Republike kot zadnji vstopi v dvorano, da bi se ta vzravnala v poklon državi-ki-je-on, nemudoma izniči ekran oziroma prezenca nitkastega platna. V začetku je Beseda in Beseda je pri Bogu in Beseda je Bog. V začetku je tudi negibni gibalec. Je tema, je črnina ekrana, na katerem zamigetajo, zaplapolajo, zavibrirajo, zažarijo, se razžarčijo črke-besede-številke-ikone. Ekran, ki je tabela, informacijska, statistična. Demokracija, ki je demografija. Grafika in propaganda se rimata - ne glede na jezik. Če je Godard neizogibna referenca, se kaže spomniti, da je tudi Švicar, še stereotipneje, da izvira iz družine švicarskih bankirjev. Beli križ na oceanu, ki ni iz krvi, temveč rdeče. Konfiguracija, ki ni prinesla le ure s kukavico, temveč mednarodni slog - in ta ni omejen na dizajn. Godardovemu HELL AS se pridruži HELLVETICA, čeprav izpisana v Futuri.

Minima moralia: "Možički in hišice, ki kot hieroglifi prepredajo statistike, se lahko v vsakem posamičnem primeru pokažejo kot naključni, kot golo pomožno sredstvo. Vendar niso po naključju tako podobni neštetim reklamam, časopisnim stereotipom, likom igračk. V njih prikaz zmaguje nad prikazanim. /.../ Kar se je nekoč imenovalo duh, je nasledila ilustracija." Ne čudi, da je Adorno tako črnogled, ko je, prvič, prisiljen v gledanje, in ko, drugič, vse to poraja črnina ekrana, na katerem prevladuje črno-bela-rdeča, "najbolj sijajna harmonija, kar jih obstaja". Tisti soboslikar in dekorater, ki je želel biti slikar, je bil prestarokopiten, da bi se prepoznal v grafičnem oblikovalcu. Tudi Malevičev suprematizem neredko gravitira k isti tribarvnosti. Politična in estetska teorija bi lahko z analizami in sintezami v nedogled proslavljala stanje, v katerem imajo nasledniki avantgard monopol na uprizarjanje državnih proslav, a menda pod pogojem, da Enzensbergerjevih Aporij avantgard ne prevedejo v slovenščino.

Duh ostaja duh, čeravno je ilustriran in v gibanju. "Mar lahko na podlagi artificialnosti sredstev sklepamo tudi že o artificialnosti rezultata?" Ko Deleuze brani film pred Bergsonom, to počne z Bergsonovimi tezami. Film (tako kot zaznava, razumevanje, jezik) ne podaja zgolj iluzije gibanja, in črke-besede, kakor jih projicirajo nejaaka in Luka Umek, ne podajajo zgolj iluzije besedila. Kot je videti, to najbolje razumejo pesniki. Niso ikonoklasti, saj ne izključujejo možnosti vizualizacije, sinhrone z njihovo interpretacijo. Vselej se lahko sklicujejo na japonska haiku ali tanko, pri katerih, bi rekel Eisenstein, kaligrafija predstavlja dobro polovico njune vrednosti. Pesniki so tudi na tej tehnološki stopnji vrači na sledi zarotitvenega obrazca ali nevrokirurgi, kakor se vzame. Likovna pesem, carmen figuratum, katere vzorčni primer je ravno Prešernova Zdravljica, se tako nadaljuje kot konkretno gibajoča poezija, kot črka-beseda-podoba-gibanje. Morda vsak pesnik upa na svojega Broodthaersa in se ga hkrati boji - še bolj kot smrti, ki je lahko le osebna.

Marko Bauer