Nikola Vučemilović, fotografska razstava

Nikola Vučemilović, rojen v Makarski leta 1922, se s fotografijo ukvarja od leta 1939. Osnovno znanje je pridobil v fotografskem studiu Dobrinić v Splitu, kjer je bil tudi član Fotokluba Split. V NOB je od leta 1943 sodeloval kot vojni fotoreporter, v letu 1947 pa se je kot fotoreporter pridružil reviji Čuvaj Jadrana. Z mornarico je v tem času preplul Daljni vzhod, Mediteran ter obale Azije in Afrike. Od leta 1961 je član Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP). Je tudi častni član kalifornijskega kluba North American Club of Sacramento. Razstavljal je po vsem svetu, od leta 1973 naprej tudi samostojno. Leta 2006 je bila v Splitu postavljena velika retrospektivna razstava njegovih del. Prejel je številne nagrade na mednarodnih fotografskih razstavah, njegove fotografije so del galerijskih zbirk v Avstraliji in ZDA. Številne njegove fotografije so bile objavljene v knjigah in tiskanih medijih, večkrat je bil tudi član žirije za reško razstavo Človek in morje. Za Nikolo Vučemilovića je mogoče trditi, da je začetnik tako imenovane splitske šole, ki je enakovredna delu bratov Brkan in Toše Dabca in s katero je bil Split v vrhu svetovne fotografije od 50. in 60. letih prejšnjega stoletja pa vse do danes. Je edini Splitčan, ki mu je Mednarodna zveza za fotografsko umetnost podelila naziv mojster (AFIAP). Skupno število njegovih negativov je neznano, saj je bil večji del dokumentacije uničen v času vojne na Hrvaškem.

Nikola Vučemilović - mojster humane fotografije

Z razmahom fotografske kulture, ki se je po eni strani širila prek amaterskih klubov, t. i. zveznih in republiških razstav umetniške fotografije, po drugi pa prek revij, kot sta Fotografija, izhajajoča od leta 1948, in Foto kino revija - obenem gre nezanemarljiv delež pripisati tudi seriji mednarodnih fotografskih razstav v Zagrebu po letu 1951 -, je prihajalo ne le do opaznega razcveta registra fotografskih tem, ampak tudi do oplajanja medija z inovativnimi postopki. Ob tem gotovo ne gre pozabiti izjemno pomembne razstave Človekova družina, prikazane v Zagrebu leta 1958. Dokumentarnost fotografskih posnetkov, ki je bila v obdobju po drugi svetovni vojni prikrivana s sintagmo "humanosti in zanimanja za vizualizacijo človeških usod", se je uveljavila v dveh različnih, vendar relativno sorodnih idejnih konceptih: "mehkem" socrealizmu in neorealizmu, zlasti italijanskem, kakršen se je izoblikoval sredi štiridesetih in na začetku petdesetih let minulega stoletja. Splitski fotograf Nikola Vučemilović je znal kar najbolj umetelno združiti in preplesti oba omenjena koncepta, z današnje perspektive pa je moč mirno zatrditi - z jasno opredelitvijo za neorealizem. Mimogrede poudarimo, da neorealizem ni bil nekakšna šola, temveč je zaznamoval način, kako gledati svet in življenje. Nekatere Vučemilovićeve fotografije iz srede petdesetih let se tako zdijo kot kadri, vzeti iz kakšnega neorealističnega filma V. de Sice, R. Rossellinija ali L. Viscontija, in prav filmska scenskost njegovih fotografij je nevtralizirala retoriko lokalne ideologije.

Čeprav je Nikola Vučemilović od leta 1947 deloval kot fotograf vojne mornarice, torej kot fotograf z razmeroma omejeno ustvarjalno svobodo, mu je pogosto uspelo nadgraditi objektivnost motiva z osebno interpretacijo. Nekatere fotografije, ki jih je nedvomno posnel po poklicni dolžnosti, odražajo zavidljivo tematsko širino, kompozicijsko svobodo in metaforičnost  pripovedi. Na številnih fotografijah iz tega obdobja Vučemilović odmisli vse poklicne omejitve in dopusti, da mu videno podobo ustvari "pragmatika" fotografskega medija. Njena dominantna indeksna vrednost, vsebovana v uravnoteženih svetlobnih valerjih, globinski ostrini, premišljeni smeri svetlobe in razporeditvi površinskih planov , preobrazi resnične trenutke socialistične stvarnosti v trajnost ikonske oziroma medijske pojavnosti. Ta pojavnost na Vučemilovićevih fotografijah ni nujno povezana s tistim, kar prikazujejo, analogija s trenutkom resničnosti pa s pretvorbo v posnetek preide na višjo, metaforično raven. Ali z drugimi besedami: podoba se loči od sintagme "tukaj in zdaj" in preide v sintagmično kategorijo - sicer priljubljeno R. Barthesu - "tam in takrat". Če ne zaidemo v nostalgične lamentacije o minulih časih, se nam odstre pogled v sodobno razumevanje Vučemilovićevih fotografij kot simbolov, nabitih z ekspresivno gostoto.

Pri teh fotografijah kajpak ne gre za preslikavo motivov, marveč za duh časa in, česar nikakor ne bi smeli spregledati, za posebno mediteransko slikovitost. Fotografija je bila idealen medij za "humano" interpretacijo splošne in specifične realnosti, dokumentarnost fotografije pa idealna komponenta njenega socialnega poslanstva. Priznanja, ki jih je Vučemilović v tem času prejel na številnih mednarodnih in državnih preglednih fotografskih razstavah, potrjujejo, da je bila - povsem upravičeno - prepoznana prav socialna razsežnost njegovih fotografij.

Brez dvoma gre pri Vučemiloviću za "subjektivno vizijo", v veliki meri začinjeno s formalno akribijo. Čeprav je v času, ko so nastajale te Vučemilovićeve fotografije, formalizem v družbenem kontekstu še vedno veljal za ideološko devianten pojav - in pozornost partije ni zaobšla niti fotografije, je Vučemilović s svojimi stvaritvami zavzel prav nasprotno stališče. Nasproti ideološki rigidnosti in indoktrinirani estetiki socrealizma ni izpostavil le preprostih motivov iz mediteranskega vsakdana, temveč je poetiko svojih fotografij zasnoval s subtilno formalno igro svetlobe in senc.

Izrazita lastnost fotografskega jezika je njegova moč pretvorbe. Številne fotografije v zgodovini hrvaške fotografije so okamenele v preteklosti in danes jih gre vrednotiti le kot vizualno pričevanje. A obstajajo tudi fotografske podobe, ki imajo v svojo vizualno strukturo vgrajen kod trajnosti. Morda so pozabljene ali odrinjene na rob kritičnega zanimanja - vsekakor ne po svoji krivdi -, toda ko se natančneje zazremo vanje, zlasti z instrumentarijem, ki nam ga ponuja praksa preučevanja vizualne kulture dvajsetega stoletja, nenadoma zaživijo in nam razprejo drugačen pogled na kulturo časa in umetnikov položaj. V tem kontekstu je opus Nikole Vučemilovića zagotovo eksemplaričen.

Številne Vučemilovićeve fotografije iz petdesetih in zgodnjih šestdesetih let dvajsetega stoletja razodevajo, kako je ta fotograf, daleč od središča fotografskega dogajanja, znal začutiti duh časa in moč medija, ki ga je uporabljal. Davor Matičević v svojem pregledu hrvaške fotografije sicer bežno, a vendarle omenja silovito sugestivnost, lastno Nikoli Vučemiloviću, ki je malone prepričljivejša od življenja tedanjega vsakdana. Njegova sled je vtkana ne le v zgodovino hrvaške fotografije, ampak tudi v splošno zgodovino kulture. Najsi je govor o varljivosti in celo lažnivosti fotografij še tako glasen, pa njihova otipljiva vizualnost odvrača sleherni dvom v resničnost njihove govorice. Na tem mestu bi lahko našteli še mnogo Vučemilovićevih fotografij, da bi celoviteje izpopolnili vpogled v univerzum stvaritev, ki so izoblikovale doslej znano podobo o njem Kako močan je sij z njegove oddaljene zvezde, je še stežka določiti, vsekakor pa je s svojo svetlobo obsijala prostor, ki ga je po malem zastirala senca.  

Želimir Koščević
umetnostni zgodovinar iz Zagreba