Christoph Niemann, razstava ilustracij

Christoph Niemann je bil rojen v Waiblingenu v Nemčiji leta 1970. Po študiju na stuttgartski Akademiji za likovno umetnost je kot ilustrator, animator in grafični oblikovalec enajst let delal v New Yorku, potem pa se je preselil v Berlin. Njegova dela so bila objavljena na naslovnicah revij The New Yorker, Newsweek, Wired, The New York Times in American Illustration. Prejel je več nagrad Ameriškega inštituta za grafično oblikovanja (AIGA) ter združenj American Illustration in Art Directors Club. Leta 2000 je z Nicholasom Blechmanom in Paulom Sahrom izdal knjigo Fresh Dialogue One: New Voices in Graphic Design, ki je nastala na povabilo inštituta AIGA v okviru serije predstavitev obetavnih oblikovalcev. Leta 2005 sta z Blechmanom izdala knjigo 100% Evil. Napisal in ilustriral je otroški knjigi The Pet Dragon in The Police Cloud, ilustriral pa tudi knjigo The Boy with Two Belly Buttons. Za spletno stran The New York Timesa piše in ilustrira blog Abstract City. Eno od objav je leta 2010 izdal v knjižici I LEGO N. Y., v njej pa je svoje najljubše spomine na New York predstavil s pomočjo lego kock. Niemann je član zveze Alliance Graphique Internationale.

Christoph Niemann, 
stroj za konceptualne ilustracije

12. januarja 2006 ob 9.30 sem dobil rokopis o krizi, ki zaradi čedalje večjega primanjkljaja preti ameriškemu gospodarstvu. Prispevek, za katerega sem moral najti ilustratorja, naj bi bil objavljen v reviji The New York Times Book Review, pri kateri že skoraj trideset let sodelujem kot likovni urednik. /.../

Ves postopek od mojega prvotnega sporočila Niemannu, ki je vseboval rokopis, do njegovega dokončanega izdelka v formatu EPS je trajal samo 77 minut. Ni bilo prvič, drugič ali petnajstič, da se je odzval tako hitro. Niemann je pravi stroj za konceptualne ilustracije, toda njegove zamisli niso mehanične in proizvedene po tekočem traku, temveč so skrajno dovršene in presegajo konvencije (in klišeje) revijalnih ilustracij. Drugi so morda lucidnejši, nekateri so tudi boljši risarji (čeprav je Niemannova svojstvena obrt brezhibna), toda malo je danes revijalnih ilustratorjev, ki tako pogosto in tako hitro zadenejo bistvo. Pri likovnih urednikih (in tudi vsebinskih urednikih) je zaželen prav zaradi svoje nenaravno izjemne zmožnosti, da iz običajnega ustvari presežek. Po pravilu rojeva ideje, ki jim takoj prikimamo, saj tako jasno povzemajo zgodbo ali pojem, da besedila skoraj ni potrebno prebrati.

Tisti, ki so videli goro osnutkov, shranjenih v nekaj fasciklih, vedo, da je kljub strogim merilom, ki si jih postavlja, skoraj vsaka njegova skica primerna za objavo. Nočem omalovaževati mnogih nadarjenih umetnikov, s katerimi redno sodelujem, toda če bi, bog ne daj, prišlo do pandemije, ki bi pokosila ilustratorje po vsem svetu, bi lahko svoj tednik napolnil že samo z zavrnjenimi Niemannovimi prispevki.

Najbrž si mislite, da pretiravam. Morda se sprašujete tudi, kje je moja kritična distanca. Nihče ni tako popoln in tudi če je, ali ne bi bilo treba podati bolj analitične ocene? Če bi šlo za kogarkoli drugega, bi se najbrž strinjal. Tu pa govorimo o merljivem dejstvu, da Niemann pri zahtevnih temah zadene bolj pogosto, kot zgreši (ja, občasno tudi zgreši). Če bi obstajalo tekmovanje v ilustraciji, podobno bejzbolskim tekmam v odbijanju, pri katerem bi v tekmovalce v rafalih metali konceptualne probleme, bi celo stavil, da bi jih Niemann odbil več kot kdorkoli v njegovi kategoriji. Zakaj?

Veliko vlogo igra tehnika ustvarjanja. Po določenem obdobju v njegovi sicer kratki karieri, ko so bile njegove upodobitve nadrobnejše in je bila izdelava dolgotrajnejša, se je ustalil v nenavadno generičnem isotypovskem slikovnem znakovno-simbolnem lastnem slogu, ki mu omogoča ironični stilistični okvir. Njegov gospodarni linearni pristop (v slogu navodil za uporabo) je dandanes dokaj priljubljen, toda Niemann sloga ne posnema, vtke ga v izjemno sposobnost izdelovanja verjetnih stvaritev.

V nasprotju z velikimi konceptualisti, kot so denimo Ralph Steadman, Brad Holland ali Seymour Chwast, katerih delo temelji na izrazito njim lastnih ekspresivnih potezah, se Niemann minimalizma poslužuje kot sloga brez sloga. Celo njegove bolj povedne podobe, ki razkrivajo kompleksno zgodbo, so čiste in jedrnate in dajejo prednost konceptu. Njegov slog je tako izčiščeno jasen, da je vsaka podoba pravi logotip za idejo, ki jo konceptualizira. /.../

Ko je Niemann v zgodnjih devetdesetih prišel v New York, sta minili že več kot dve desetletji, odkar je prvi val vzhodnoevropskih ilustratorjev v reševanje revijalnih problemov vnesel simbolizem in metaforo. Sklicevanje na dadaizem, nadrealizem in futurizem, vpliv Saula Steinberga in ostra satira, ki so ameriški konceptualni ilustraciji vtisnili tako močan pečat, so pravzaprav postali skoraj slogovni kliše. Niemannova računalniško ustvarjena jasnost in barvita domiselnost sta bili poživljajoči. Kmalu je postal prototip newyorškega ilustratorja in se v posvojenem mestu počutil kot doma.

Niemann je danes naslov za mlade ilustratorje, ki jim rade volje svetuje. Še več, z nekaj prijatelji in sodelavci se trudi obnoviti ilustratorsko skupnost, ki so jo v preteklosti pogubili različni trendi, ki so konceptualno ilustracijo odrinili iz središča zanimanja. Z njegovim vzorom je zdaj dobila nov zagon. // Dokler bo Niemann ohranjal takšno raven hladnokrvne energije (za katero se ima med drugim zahvaliti velikim količinam kave z mlekom, brez sladkorja, in tišini), je konceptualna revijalna ilustracija v dobrih rokah.

Steven Heller, revija Varoom 01, avgust 2006