Alpski smučarski klub Triglav Kranj: najprej športniki, šele nato tekmovalci

Alpski smučarski klub Triglav iz Kranja že 50 let skrbi za vzgojo vrhunskih smučarjev in smučark na Gorenjskem. Nadaljevanje uspešne poti si želijo zagotoviti predvsem s strokovnim delom z mladimi, s katerimi delajo že od zgodnjih let. Njihov cilj je otroke v prvi vrsti vzgojiti v športnike, potem odlične smučarje in šele nato tekmovalce. Tako bodo bolje pripravljeni na izzive, ki jih prinaša življenje, za to pa si prizadevamo tudi v NLB, kjer v okviru projekta Šport mladih podpiramo njihovo delovanje.

Dvanajstletnika Lori Murovec in Matevž Grašič iz Kranja tako kot njuni vrstniki hodita v šolo, se igrata in družita s prijatelji, predvsem pa zelo rada smučata. Lori je na smuči stopila že pri 22 mesecih, tako mlada, da se svojih prvih zavojev niti ne spomni. Kot pravi njen oče Sandi Murovec - Muri, tudi sam vrhunski smučar, demonstrator in trener, se je na sneg podala na lastno željo: »Ves čas je govorila, da želi smučati. Verjetno zato, ker je s smučanjem prežeta vsa naša družina. Menil sem, da še ne ve dobro, česa si želi, in sem jo v tistem trenutku poskušal odvrniti, vendar je bila vztrajna.«

V klubu že od četrtega leta

Kot pravi Muri, se je na samem začetku poskušal držati pravila, da so s smučanjem vsakič zaključili do trenutka, ko je Lori še imela željo po nadaljevanju. Očitno je bil pristop pravilen, saj se je Lori s četrtim letom starosti pridružila enemu najbolj uveljavljenih klubov v Sloveniji, Alpskemu smučarskemu klubu Triglav iz Kranja (ASK Triglav) in po osmih letih napornih treningov se po strminah poganja z vedno večjo vnemo.

Tudi Matevž je v klubu že osmo leto. Prve zavoje je pri štirih letih naredil v alpski šoli, danes pa uspešno vijuga med vratci na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih. Uživa v hitri vožnji, najbolje pa se počuti na Krvavcu, ki ga člani ASK Triglav štejejo za domicilno smučišče. Tu opravijo največ treningov, skrbijo za svojo kočo, vsi pa so tudi zelo aktivni pri organizaciji različnih tekmovanj, zaključkov sezone, rekreativnih in promocijskih tekem.

Pomembno je, da otroku stojiš ob strani

Tako Lori, kot Matevž se tekmovanj v zimski sezoni udeležujeta vsak konec tedna. Manjkata le, če jima to preprečijo poškodbe, kot se jima je na žalost pripetilo lani. Lori si je poškodovala nogo, Matevž nogo in vrat, vendar se s poškodbami ne obremenjujeta. Med pogovorom povesta, da bolečine pridejo in grejo, najtežji del poškodb sta zanju odsotnost iz treningov in tekmovanj.

Težje je ob padcih in poškodbah staršem. Kot pove Sandi, ga, čeprav je sam v smučanju praktično celo življenje, še vedno stisne v prsih, ko Lori pade. »Starš se na to ne more navaditi. Pomembno pa je, da že na začetku pristopiš k otroku s pozitivnim odnosom in mu med rehabilitacijo stojiš ob strani. Kot trener tudi vem, da lahko z dobrim delom v klubu otroke psihično in fizično tako dobro pripravimo, da minimiziramo možnost poškodb, preprečiti pa jih ne moremo.«

Jan Debeljak, eden izmed trenerjev v klubu, pravi, da si prizadevajo, da bi otroci na treningih pridobili čim širše znanje: »Otroke želimo čim bolje kondicijsko pripraviti, jim omogočiti, da spoznajo čim več različnih terenov, zagotoviti čim več prostega smučanja in smučanja na različnih postavitvah med vratci.«

Kot razloži, so skupine, ki jih vodi, zelo heterogene: »Imamo nekaj otrok, ki se nam pridružijo le med vikendi, ko smo na smučiščih, in kar nekaj takih z resnimi tekmovalnimi ambicijami.«

Slabo voljo odpihneta kakovosten trening in dobra družba

Njegovo delo včasih zahteva veliko znanja psihologije.

Ko so otroci enkrat na snegu, težav z motivacijo skoraj ni. »Pri 12-letnikih ne bi smelo biti težav z motivacijo in voljo do treningov. V tem obdobju bi moralo biti ukvarjanje s športom veselje oziroma igra, ki pa postaja vedno resnejša. Najpomembneje je, da znajo otroci uskladiti šport in šolo. Sam menim, da mora biti šola absolutno na prvem mestu. Možnost, da športnik uspe na tako visoki ravni, da mu bo šport sam, brez drugih znanj, zagotavljal preživetje, je namreč zelo, zelo majhna,« meni Sandi Murovec.

Lori in Matevž kljub temu, da sta zaradi smučarskih obveznosti veliko odsotna, težav s šolo nimata. »Za preverjanja znanja se vedno dogovorimo vnaprej, sošolci pa mi pošljejo fotografije snovi, ki jo predelajo v šoli, in nato prepišem. Z ocenami tako nimam težav,« opravljanje svojih šolskih obveznosti opiše Matevž.

Otroci kmalu postanejo samostojni in odgovorni

Zaradi pogostega bivanja stran od družine taki otroci kmalu postanejo samostojni, odgovorni, razvijejo pa tudi razumen odnos do denarja.

Danes v okviru ASK Triglav, klubu z bogato 50-letno zgodovino, trenira okoli 40 tekmovalcev. Klub se lahko pohvali, da je v zadnjem obdobju k treningom pristopilo več otrok, ob tem pa v zadnjih dveh letih kluba ni nihče zapustil, kar se redko zgodi. »Veseli smo, da zadnja leta beležimo pozitiven trend članstva in smo morali zato okrepiti trenersko ekipo,« pojasni Sandi Murovec.

Starši so tretji trener

Zavedajo se, da so pomemben del njihovega pogona tudi starši. Da bi delo v klubu čim bolj približali tudi njim, so vzpostavili strokovni svet, v katerem imajo mesto tudi predstavniki staršev iz vseh starostnih kategorij. Tako imajo dostop do vseh potrebnih informacij in možnost aktivnega sodelovanja pri razvoju kluba.

»Mi pravimo, da so starši naš tretji trener. Prvi je vsekakor vodja skupine oziroma odgovorni trener, drugi je klub, ki skrbi za razvoj stroke in ustrezne programe, in tretji so starši, ki podpirajo otrokovo dejavnost,« še pojasni Muri in doda: »Otroka je treba spremljati na tekmovanjih, ga voziti na treninge, priprave itd. ter mu nuditi oporo tako v najlepših, kot manj prijetnih trenutkih.«

Četrti steber so podporniki kluba, med katerimi je tudi NLB. Njihovo načrtno delovanje z mladimi smo podprli v okviru projekta Šport mladih. Z ASK Triglav nas je povezala želja, da bi otroke skozi športno udejstvovanje pripravili na izzive, ki jih prinaša življenje in jih vzgojili v celovite osebnosti. Po besedah Murija želijo v ASK Triglav najprej vzgojiti športnika, nato odličnega smučarja in šele na koncu vrhunskega tekmovalca. »Če ob tem dosežemo še, da ima otrok smučanje resnično rad, smo naredili vse, da bomo tekmovalca tudi po tem, ko bo že zaključil aktivno kariero, obdržali v športu. Morda se vrne kot inštruktor, trener, fizioterapevt, strokovnjak z drugih področij športa ali pa bo v klub čez leta pripeljal svoje otroke,« pripoveduje sogovornik in zaključi: »Če klub v tekmovalca vlaga 10 ali celo 20 let, si ga vsekakor ne želi izgubiti niti po prenehanju kariere.«