George Hardie, razstava ilustracij

George Hardie je priznan angleški ilustrator in profesor grafičnega oblikovanja, ki uživa veliko naklonjenost domače in mednarodne oblikovalske javnosti. Kot grafični oblikovalec se je izobraževal na akademijah St Martin's in Royal College of Art. Leta 1970 se je kot višji oblikovalec zaposlil v oblikovalskem studiu Nicholas Thirkell Associates, podružnici založniškega podjetja Macmillan. V studiu, ki ga je vodil Nick Thirkell, so sprva delali oblikovalci Bob Lawrie, Malcolm Harrison, Bush Hollyhesd in George Hardie. Postopoma so se poleg oblikovanja usposobili tudi kot ilustratorji, kupili podjetje in kot partnerji v studiu NTA delali do sredine osemdesetih let. Glavni Hardiejev naročnik v sedemdesetih je bila oblikovalska skupina Hipgnosis, legendarni oblikovalci glasbenih plošč. George jim je najprej pomagal pri tipografiji, kasneje pa je sodeloval pri konceptih, oblikovanju in ilustracijah za številne projekte, posebej za skupine Pink Floyd, Led Zeppelin, Wings in 10cc. 

Obenem je v zadnjih (skoraj) štirih desetletjih, odkar dela kot svobodni ilustrator in oblikovalec, reševal probleme in izdeloval ilustracije za najrazličnejše mednarodne naročnike (do sedaj iz štirinajstih držav).
V njegovi karieri so se poudarki stalno spreminjali, obožuje iskanje ravnotežja med ilustracijo in oblikovanjem. Išče način, da lahko riše in dela kot ilustrator. Kot oblikovalec sam naredi vse. Posebej uživa v kontrastu med oblikovanjem kompleta znamk za široko javnost in oblikovanjem knjig z omejeno naklado za izbrane bralce. Njegov najljubši projekt je serija koledarjev Augustus Martin oblikovalske skupine Trickett and Webb, pri katerem je sodeloval skoraj dvajset let in prispeval nekaj svojih najboljših del, kar velja tudi za ostale projektne sodelavce. Hardie redno dela za Pentagram in uživa v projektih za Ganzfeld iz New Yorka.

Hardie je tudi profesor grafičnega oblikovanja na univerzi v Brightonu, kjer vodi dva multidisciplinarna podiplomska programa: "sekvenčno oblikovanje/ilustracija" in "oblikovanje na podlagi neodvisnega projekta". Na obeh smereh študenti delajo na svojih individualnih projektih, ki jih predložijo ob prijavi. Njegovo strokovno raziskovalno področje je grafično komuniciranje. Prizadeva si ugotoviti, kako opazovati in poskrbeti, da je kaj opaženo, kar zajema tako delo kot poučevanje, vključuje pripovedovanje zgodb (vizualna pripoved), disciplinirano zbiranje in kategorizacijo idej in predmetov (zbiranje kot oblikovalski pripomoček), razumevanje in snovanje omejitev, vključevanje občinstva.

Od leta 1994 je član in mednarodni tajnik združenja Alliance Graphique Internationale. Leta 2005 je prejel naziv Royal Designer for Industry. Leta 2006 je bil mednarodni predavatelj za avstralsko združenje za grafično oblikovanje, v okviru katerega je imel predavanja za profesionalce v šestih mestih, na dogodku AGIdeas v Melbournu pa je predaval 2000 ljudem. Poleg tega je leta 2006 na umetniški univerzi v Nagoyi na Japonskem poučeval kot gostujoči profesor in predstavil svojo knjigo Manual.

Pravila igre

"Pripovedovanje zgodb je del Hardiejevega navdušenja s podobo - zgodba o nekem dogodku, ki je pogosto podana v eni sami podobi ... George Hardie je tista redka vrsta - ilustrator z izrazitim smislom za tipografijo in oblikovanje in oblikovalec, ki dejansko zna risati."
Rian Hughes, iz kritike razstave Manual v galeriji Pentagram
(Eye, št. 55, let. 14, pomlad 2005)

Hardie počne vse tisto, kar bi moral vsak profesionalni ilustrator: rešuje probleme; riše s natančnostjo; ustvarja navdušujoče podobe, ki postavljajo izzive. Hardiejevi zavestno samokritični naslovi nakazujejo kariero, v kateri si je po svojih besedah prizadeval, "da bi dobro opravljal svoje delo. Tega nikoli nisem razumel kot stvar kariere. Vendar pa sem imel veliko srečo - stvari so mi praktično padale v naročje." Vendar pa v podobi za podobo doseže več kot le golo profesionalnost; ne gre le za rešitev problema ali stvaritev privlačne podobe, prej gre za oblikovanje vizualnih idej, ki gledalce silijo, da "si nataknejo nova očala" in se odprejo novi vizualni izkušnji, četudi jim je področje še tako domače.
Podobe, ki zahtevajo nova očala, so hkrati natančno opazovane risbe predmetov fizičnega sveta in nabori misli o teh predmetih ali idejah. Tako na primer na podobi Zgodovina angleškega vrtnarstva (1987), ilustraciji, ki je bila uporabljena na vabilu za lokalno vrtnarsko razstavo, Hardie predstavi vizualno zgodovino vrta v seriji podob, zasnovanih kot drevesa, posajena v nasadu. Plastenje podob prikazuje odmike v zgodovini; tam najdemo moder porcelan (Hardie je odkopal moder porcelan na svojem vrtu v Westbournu: 'Obstaja znana pesem, ki se imenuje nekako tako: "Dan v Viktorijanski Angliji, ko so vsi šli na svoje vrtove in razbili svoje jedilne krožnike." Mislim, da so pravzaprav vrgli porcelan čez vrtna vrata.'). Potem je tu vreme: lopatica, tulipan (za 'Tulipansko vročico'); francoski vrt, zemljevid Kitajske (od koder izvirajo mnoge angleške rastline) in končno rastlinjak, ki simbolizira botanični vrt Kew Gardens. Ta ilustracija je izjemen vizualni seznam, izdelan tako, da vsak delček oblike odseva vsebino, ki je pri pripovedovanju kompleksne zgodbe odvisen od ničesar drugega kot od vizualnih asociacij.

Ko vidimo in razumevamo take vrste ilustracijo, nemudoma sledita dva različna procesa: opazovanje in sklepanje. Najprej opazite, da lopatka v resnici spominja na drevo, morda celo na drevo, ki ga je pomagala posaditi. Ko opazite to, začnete gledati, kaj še spominja na drevo.
Ta igra se nadaljuje do različnih stopenj povezovanja, opazovanja in gledanja, dokler v svoji glavi ne sestavite zbirk podobnih stvari, zbirk, ki jih je morda gojil sam Hardie. Nenadoma vam Hardie podtakne svoja očala ...
Vendar pa so Hardieju najbolj reden vir dela predstavljala naročila drugih oblikovalcev, med katerimi so Hipgnosis, Pentagram, The Partners in posebej izrazito Trickett & Webb, zdaj že neobstoječe oblikovalsko in arhitekturno podjetje, ki je do pred kratkim vsako leto izdalo tematski ilustriran koledar - ena stran na umetnika. Vsak od Hardiejevih prispevkov je pravi biser. Za oksimoronsko izdajo za leto 2002 z naslovom Sede ne morem stati je Hardie izbral besedno zvezo 'poln lukenj' in prispeval podobo Muzeja lukenj. Osnovna ideja je, da je muzej prikazan skozi luknjo, prikazuje pa druge luknje. Znotraj muzeja Hardie pripoveduje zgodbico, ki posredno nakazuje, kaj bi lahko manjkalo zaradi lukenj.
Brez dvoma je bilo nekaj ukradeno iz vitrine in morda je tat pobegnil skozi odprtino jaška. To podobo, ki pripoveduje zgodbo, obkroža seznam lukenj: luknja v vedru; 'Sans' - luknje iz pisave Gill Sans; potem je tu košček, ki manjka v peresnikih; luknja Henryja Moora; spiralna luknja v plutovinastem zamašku; in tako dalje
Muzej lukenj je tipičen za Hardieja. Njegova upodobitev je sledila implicitnim pravilom besedne zveze, zato je morala biti polna lukenj. Hkrati pa je morala biti zbirka. In morala je povedati zgodbo. Spodbuda in vpliv teh treh zahtev sta bistvena za ustvarjanje podobe. Hardie dolžnosti ilustratorja razume kot nekaj, kar imenuje skupek pravil: funkcionalnih pravil, ki jih je morda postavil naročnik; pravil reprodukcije; pravil, ki jih določata občinstvo in kontekst; in pravil, ki jih postavlja rok izdelave ... Ta pravila, nekatera tudi negativna, izhajajo iz ilustratorjevega opusa, okusa in sposobnosti; pravila o namenu se morda navezujejo na ilustratorjevo delo kot celoto; pravila, ki se nanašajo na tisto, česar ne znaš narisati; pravila, ki se nanašajo na tisto, česar nočeš narisati; pravila za izogibanje lastnim klišejem; pravila o barvah in robovih in sencah in besedah in vogalih; pravila o tem, kako igro, ki so jo določili naročnik, kontekst in ilustrator, posebej otežiti s samo enim dodatnim pravilom.
Dan Nadel
(Eye, št. 58, zima 2005, Profil - George Hardie)