Jasna Andrić: Jasne poteze

Jasna Andrić, grafična oblikovalka in ilustratorka,  se je rodila leta 1965 v Loznici. Diplomirala je na Oddelku za oblikovanje ljubljanske Akademije za likovno umetnost, smer vizualne komunikacije. 

Za celostno vizualno podobo Studia Ljubljana je leta 1991 dobila študentsko Prešernovo nagrado. Prejela je tudi več mednarodnih nagrad, med drugim nagrado zlata palčka na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben leta 1998, mednarodno nagrado Gold Quill leta 2000, leta 2002 pa je na "New York Festivals" prejela srebrno medaljo v kategoriji korporativna identiteta,
bronasto medaljo v kategoriji samopromocija ter se uvrstila v finale v kategoriji letno poročilo. Njena dela so bila uvrščena v potujočo razstavo Sodobno slovensko grafično oblikovanje 1988-1996, ki se je predstavila v New Yorku, Ljubljani, Londonu, Dunaju, Sarajevu in Sydneyu.
Za različne kulturne inštitucije (Slovenska filharmonija, Gledališče Ptuj, javni zavod Kozjanski park) oblikuje celostne grafične podobe, knjige, ovitke cd plošč, kataloge, revije in plakate. Leta 1999 je za akcijo Emzinovih sedem v organizaciji revije Emzin oblikovala avtorsko majico. Z enakim veseljem ustvarja logotipe in velike akcije. Sistematično se "ne ukvarja" s samopromocijo; kot po naključju jo v sliki in besedi zasledimo v domačih in tujih publikacijah. Zaposlena je kot umetniška direktorica in oblikovalka v Agenciji Imelda, po življenjski filozofiji pa je hedonistka s hibo: preveč misli.

Bil je zimski večer, poln nejasnega pričakovanja. Ob šibkem ognju v Gozdu znakov so se stiskali in cepetali Črka, Številka in Poteza. Kljub hudemu mrazu je bilo našim junakom vroče, kar je bilo videti po njihovih zariplih obrazih in ognjevitih pogledih, ki so švigali iz od jezne neučakanosti izbuljenih oči.
Prerekali so se namreč o tem, kdo da je med Svetim Trojstvom, kakor so sami sebe dojemali, bolj pomemben, odločilen, ključnega oziroma usodnega pomena pri človeškem komuniciranju!

"Jaz sem povsod!!!" je vehementno vpila Črka. "Brez mene ni nobene besede ali izjave, ne lepe ne grde, ne pametne ne nespametne. V in skozi mene je vsebovano vesoljno znanje človeštva. Vsak ve zame in brez mene ne more. Zaznamujem človekov prehod iz divjaštva v civilizacijo; ko je jel svoje, takrat najbrž še krepko zblojene, misli povezovati v smiselne celote, sem mu bila jaz ob strani. Jaz, Črka, sem mu nežno šepetala v dlakav uhelj, kako bo imenoval stvari in pojave, občutenja in misli."

Po majhnem premolku, ki ji je zadostoval, da zajame sapo, je v leden zrak sopihnila še zadnje argumente: "Resda so me zapisovali na različne načine, a esenca, abstraktna ideja, pojem, ki ga utelešam, je vseskozi enak. Isti, si upam trditi!!!" je besno pribila in dvignila čelo tja v neskončne višave, kamor je, tako je bila trdno prepričana, že tako sodila.
Pomirjujoče in vase zaverovano je sedajle nastopila Številka. Malček se je odkrehala in vse, kar je imela za povedati, strnila v tele stavke: "Ti, Črka važička!!! Mar nisi nikoli slišala, da je številka mera vseh stvari? Da se vse, ampak prav vse, kar obstaja, je obstajalo, bo obstajalo in nikoli ne bo obstajalo, lahko izrazi s številko? Da se čisto vsaka beseda, stavek, knjiga in naposled tudi črka lahko zvedejo na cifro, ki je seveda šifra, geslo, ki redkim poučenim pripoveduje o skrivnostnih in nedostopnih rečeh? O nedoumljivem redu, zaporedju, ki vlada vsemu stvarstvu!" Meneč, da je s temi tehtnimi besedami pustila zadosti močan vtis, je Številka nagloma utihnila.

Navsezadnje je, zbrano in brez domišljavosti, spregovorila Poteza: "Jaz sem tam, kjer vaju ni, kjer nimate dostopa, kjer nimate moči. Tam, kjer od-poveste. V slikah in podobah, načrtih in zemljevidih. Sem višja stopnja domišljije; potujem poljubno od kraja do kraja in izoblikujem svet po svoji volji.
Brez mene tudi vaju ne bi bilo, saj sta obe sestavljeni iz ene ali več potez! Da sploh ne omenjam številnih pisav, ki ne poznajo črk, temveč le poteze! Sem substanca in forma obenem, zunaj in znotraj. Jaz sem številka črke in črka številke. Neizogibna poteza, ki jo vleče vsak, ki kar koli ustvarja. Enako prisotna v Altamiri, Mona Lisi, Gospodičnah iz Avignona, Kriku in Črnem kvadratu. Bibliji, Koranu, Dao de jingu, Alanu Fordu, ljubezenskih pismih in smrtnih obsodbah. Piramidah in barakah, najbolj dodelanih umetninah in ničvrednih zmazkih. Sem vse in sem nič!" je še utegnila pribiti vsemogočnica, medtem ko je umetnik, lastnik podob, o katerih ste pravkar prebirali, z eno ročno potezo iztrgal list iz bloka, ga zmečkal in vrgel v ogenj ter se spet zmedeno in nebogljeno zazrl v bel papir.

Mario Batelić