Podobe glasbe Winter&Winter

Založba Winter&Winter je v šestih letih delovanja postavila nove kriterije za reprodukcijo zvoka. Ustanovitelj založbe, Stefan Winter, pravi, da ravno (po)ustvarjanje zvoka omogoča glasbeno eksperimentiranje in razvoj. Presežek založbe je tudi oblikovanje zunanje podobe plošč. Fotografije, slike in ilustracije za ovitke so simbolna vizualna "spremljava" posneti glasbi. Slike, ilustracije in kolaže so ustvarjali Lesley Schiff, Warren Lynn, Jerry Zenik, Stephen Byram in Günter Mattei, fotografije pa so med drugimi prispevali Robert Lewis, Daido Moriyama in Stefanie Schneider.

Nova različica prastare igre zapeljevanja

Ko je pred dobrima dvema desetletjema prišlo do tehnološke revolucije v reprodukciji zvoka in je začela vinilne plošče počasi izpodrivati nova, kompaktnejša tehnologija digitalnega zapisa, so navdušeni proizvajalci obljubljali začetek zlate dobe in "popoln zvok za vse čase". Kmalu se je izkazalo, da so obljube eno, resničnost pa nekaj čisto drugega, in trajalo je več kot deset let, da se je zvok nove tehnologije vsaj načeloma približal kakovosti stare. In poudarek je na besedi načeloma.
Podobno slabo jo je v prvih letih digitalizacije zvoka odneslo tudi oblikovanje zunanje podobe laserskih plošč, "varno" spravljenih v utilitaristične plastične "škatlice za dragulje": sprva so zanjo pač uporabili pomanjšano opremo vinilne plošče in vrsto let se je zdelo, da kritičnih glasov tovrstne prakse zunaj strokovnih krogov ne sliši nihče. Kot da nista berljivost in sporočilnost zunanjosti vsakega izdelka prvi pogoj za to, da ga potencialni kupec prime v roko, si ga ogleda in pretehta odločitev o nakupu. Kot da ne bi bilo iz uspešne prakse nekaterih založb (recimo Blue Note, Impulse, ECM in Hat Hut) že od prej znano, da zunanja podoba prodaja tudi plošče, in da so kupci plošč - vsaj kadar to niso najbolj banalne pop uspešnice tipa danes na vrhu, jutri na smetišču zgodovine - vendarle ljudje, ki premorejo nekaj občutka za estetiko.
Najbolj radikalno doslej je vse oblikovalske pomanjkljivosti in nedoslednosti zunanje podobe laserskih plošč razrešil dober poznavalec glasbenozaložniških razmer Stefan Winter, ko je pred nekaj več kot petimi leti ustanovil novo založbo Winter&Winter in skoraj na mah osvojil marsikaterega ljubitelja dobre glasbe. Winterjeva temeljna ideja je na prvi pogled preprosta, vendar toliko težje uresničljiva "popolna harmonija umetnika, repertoarja, glasbila, prostora, časa, snemalne tehnike, ki naj bi omogočila uresničitev dolgometražnega "avdio filma" oziroma novo slušno izkušnjo, odmaknjeno od običajnega dokumentiranja glasbenih kompozicij".
Mislim, da mu je to še najbolj uspelo na vrsti drznih, včasih tudi predrznih, večinoma pa zelo radikalnih plošč cele palete zelo uglednih jazzovskih glasbenikov današnjega časa, vsekakor pa tudi s pomočjo za oko privlačne in za otip prijetne zunanje opreme vseh teh "avdio filmov", ki zaradi nje že na prvi pogled odstopajo od vseh drugih laserskih plošč. Winter se je zavestno odločil povsem spremeniti ustaljeno zunanjo podobo plošč, zato je vanjo vpeljal uporabo papirja in kartona butičnih proizvajalcev, dodelano pa z barvno drznimi in likovno samosvojimi rešitvami cele vrste mlajših oblikovalcev, grafikov in fotografov z vseh koncev sveta. Winter želi, da bi te rešitve samo bežno nakazovale tisto, kar skriva notranjost (in za vse tako nedoumljivi digitalni zapis), samo toliko, da pri tistem, ki ploščo drži v rokah, zbudi skoraj erotično željo po odkrivanju in razgaljanju. In zdi se, da mu to vsaj zaenkrat odlično uspeva. Tudi če vas bolj od nove različice prastare igre zapeljevanja zanima glasba.
Jure Potokar