Jugoslav Vlahović, oblikovalska razstava

Jugoslav Vlahović
Rodil se je leta 1949 v Beogradu. Diplomiral je na Fakulteti uporabnih umetnosti v Beogradu, kjer tudi predava. Je ilustrator in karikaturist tednika Nin (od leta 1976 je objavil čez 5000 ilustracij in naslovnic). Objavljal je tudi v drugih jugoslovanskih in tujih časopisih: The New York Times, Wiener Journal, Wiener Zeitung, La Repubblica, Das Sonntagsblatt, Courrier International, Szpilky, Krokodil. Pripravil je več kot šestdeset samostojnih razstav. Objavil je osem avtorskih knjig karikatur in stripov ter mapo grafik Slikari i voajeri (SKC Beograd, 1981). Oblikoval je kakih sto knjig (dr. Todeta Čolaka, Milovana Vitezovića, Bora Đor|evića, Jova itn.) ter ovitkov plošč (celotna Riblja čorba - dvajset uradnih izdaj doslej, Smak, Rok mašina, S vremena na vreme, Bulevar in druge), okoli dvajset plakatov, pet poštnih znamk in eno scenografijo (Zlatno tele, Narodno gledališče Beograd). Bil je član umetniških skupin Ekipa A3 in Junij. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, njegova dela pa so razstavljena v Muzeju sodobne umetnosti in Muzeju uporabnih umetnosti v Beogradu ter drugih muzejih in zbirkah v tujini. Je eden izmed ustanoviteljev Art directors Club Srbije in Združenja karikaturistov Srbije FECO, ki mu tudi predseduje.

Look, Stop and Listen

Če se na dvajseto stoletje ozremo kot celoto, lahko izpostavimo dve vrsti umetniških prizadevanj, ki sta nastali v tem obdobju: jazz in plakati. Da lahko ta kombinacija ustvari nepozabno navdušenje, ni nikjer bolj očitno kot v umetnosti in oblikovanju Niklausa Troxlerja. Morda nihče ne ve, kdaj je nastal prvi jazz plakat. Verjetno je bil to bolj letak ali oglas kot plakat. Celo v dobi jazza leta 1929 so razen plakatov za pariške 'Jazz Revues' in za priložnostne jazz filme iz Francije, Anglije ali Amerike dokumentirani le redki jazz plakati. Šele v sredini stoletja se večinoma v Nemčiji in Franciji, na plakatih Güntherja Kieserja in za pariške jazz koncerte, začne oblikovati jazz plakat, ki ga prepoznamo kot posebno zvrst grafičnega oblikovanja.

Od takrat je področje jazz plakatov doživelo izjemen razcvet, mnogi primerki pa so delo prav Niklausa Troxlerja. Enega od razlogov, da je ustvaril neverjetno število plakatov, gre pripisati dejstvu, da sam organizira jazz festivale in koncerte v Willisau ter oblikuje plakate, s katerimi te dogodke oglašuje. Najbolj zanimiv pa je odziv publike. Kot lastnik umetniške galerije, ki prodaja in zbira sodobne plakate najboljših grafičnih oblikovalcev z vsega sveta, ne morem za nobenega drugega živečega avtorja reči, da je privlačen za tako raznovrstne kupce kot prav Niklaus Troxler. Ljudje, ki se ukvarjajo z jazzom, jih kupujejo tako zaradi glasbenikov, ki so na njih upodobljeni, kot tudi zaradi estetske privlačnosti. Drugi, ki ne vedo veliko o jazzu ali ne poznajo glasbenika na plakatu, bodo Troxlerjev plakat kupili, ker jim je preprosto všeč. Vseeno pa pomen Troxlerjevega opusa tako na področju grafičnega oblikovanja kot umetnosti presega estetsko in dokumentarno kvaliteto.

V 125-letni zgodovini plakata je dobrih oblikovalcev z velikim in pomembnim opusom zelo malo. Med njimi so Jules Chéret, Alphonse Mucha, Lucien Bernhard, Ludwig Hohlwein, A. M. Cassandre, Charles Loupot, E. McKnight Kauffer in po drugi svetovni vojni Paul Rand, Armin Hofmann, Joseph Müller-Brockmann, Ikko Tanaka, Niklaus Troxler ter nekateri drugi. Zakaj med njih uvrščamo tudi Niklausa Troxlerja?

Troxlerjeva dela so v osnovi konsistentna in kohezivna. Vsi plakati so iste velikosti, natisnjeni v istem ateljeju in imajo eno vodilno temo: jazz koncerte in festivale v Willisau. Še bolj pomembno pa je dejstvo, da na Troxlerjevih plakatih vedno takoj prepoznamo avtorja, tudi če bi plakat videli brez spremnega besedila ali celo podpisa. Kar je še posebej neverjetno, ker Troxler pojme sodobnega oblikovanja in umetnosti vedno igrivo prestavlja s plakata na plakat, in tako ustvarja konsistentno raznovrstnost. Vsak ljubitelj moderne umetnosti lahko prepozna hommage Miróju, Kandinskemu, Keithu Haringu, Maxu Billu in Magrittu, medtem ko so vplivi Miltona Glaserja, Franca Balana, Alphonsa Ianellija (učenec Franka Lloyda Wrighta, na čigar slog se opira plakat Arthur Blythe iz leta 1982) in Niklausa Stöcklina ter drugih grafičnih oblikovalcev zelo očitni. Konsistentnost živahnih, močnih barv in energija linije sta prisotni na vsakem plakatu, s čimer Troxler ujame spontanost in energijo glasbe same. Nekateri Troxlerjevi plakati (večinoma zahvaljujoč številnim knjigam in razstavam, posebej tistim v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MOMA) so že zdaj klasika. Med njimi so McCoy Tyner Sextet (1980), Dexter Gordon Quartet (1978), Don Pullen Quartet (1978), A Tribute to the Music of Thelonious Monk (1986) in plakat za Cecil Taylor iz leta 1989.

Kako srečni smo lahko na začetku novega stoletja, da je Troxler še vedno na vrhuncu svojega talenta, poln energije in idej. S tem nakazuje, da si lahko obetamo še mnogo privlačnih del, polnih energije, ki navdušujejo publiko in hkrati obujajo spomin na fenomen dvajsetega stoletja: jazz.

Robert K. Brown, Reinhold-Brown Gallery, New York