Kostja Gatnik: Ilustracije

Kostja Gatnik je bil rojen 11. septembra 1945 v Ljubljani. V letih 1964-69 je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Mariju Preglju in prof. Maksimu Sedeju. Po diplomi je nadaljeval študij na slikarski specialki pri prof. Sedeju in prof. Zoranu Didku. Kot svobodni umetnik se ukvarja s slikarstvom, grafičnim oblikovanjem, ilustracijo in sploh z vsem, kar je v zvezi z likovno dejavnostjo. Ilustriral in opremil je več kot 60 knjig, realiziral mnogo plakatov in ovitkov za plošče, izdal zbirko stripov, oblikoval lutke, gledališke kostume itd. Je avtor častnega znaka svobode RS. Predstavil se je na dvajsetih samostojnih in na večjem številu skupinskih razstav doma in v tujini. Nagrajen je bil za delo na področju slikarstva, stripa, ilustracije in grafičnega oblikovanja.

Kostje duh

Morda ni treba vse nazaj do Hegla, da bi razumeli Kostjo Gatnika - je pa v fenomenologiji njegove likovne govorice nekaj, kar prikliče v spomin radikalnost Heglove sodbe, ki je domnevno najbolj ekscelentno, duhovno razsežnost človeškega bitja priličila kar najbolj ogolelemu kosu njegovega telesa, lobanjski kosti. Vsakič, kadar sem kje naletel na heglovsko enačbo duh = kost, sem prej kot na filozofijo pomislil na dvoje: na Hamleta in na gusarje. Ali se je torej možno o najbolj temeljnih razsežnostih bitja in nebitja spraševati s sabljo v rokah, prevezo na očeh in klicem "V napad!" na ustih?

Zdaj, ko za nazaj spoznavam opus Kostje Gatnika, si upam reči, da da. Da-da-da, du-bi-dubi-da. Gotovo se spomnite tiste zlogovne igre, ki ste jo morda kje videli kot grafit, v kinu pa kot uvod v Bessonov film Subway: če filozofa govorita "to be is to do" oziroma "to do is to be", tedaj jima pevec odgovarja z "du-bi-dubi-du". Kar veje iz Gatnikovega dela, ni le izjemna zmožnost zarezati v ustaljen tok podob z neko drugačno podobo, temveč premešati same tokove: zarezati v podobe z besedo, magari onomatopoijo; spodnesti besedo s podobo, magari pornografijo. Zaradi tega morda še nikoli ni bila tako na mestu besedna zveza, ki nam sicer v vsakdanjem govoru potegne na srednješolsko pedagogijo ali kratkovidne kritike nacionalne televizije, namreč besedna zveza likovna govorica.

Kostja Gatnik je likovni govorec par excellence, kolikor to pomeni, da se suvereno giblje med različnimi žanri likovnosti (od ilustracije prek stripa, risanke in kolaža do - vse prej kot klasičnega - slikarstva) le zato, da bi jih lahko spel in prelomil z besedami ter spregovoril - spregovoril o hudih travmah in mimoidočih s tramvaja, o nacionalnih mitih in seksi ritah, o vročih temah in še bolj vročih počitnicah, o slikah in črkah ...

Zdi se, da avtor komaj čaka, da dete v otroški ilustraciji prične špricati čez rob krožnika svojo kašico, da lahko tudi on malo špricne čez rob kadra - in videti je, kako mnogi njegovi liki svoje rojstvo dolgujejo dobesednosti besede (od zmatrane nesreče do kratkonoge laži). Pri njem z neba snežijo črke. Zato me sploh ne čudi, da sta s Kamilo Volčanšek naredila abecedarij za otroke: le kdaj tudi sami še nismo znali (ali hoteli) ločevati med črko D in začetnico drevesa, med B in balonoma? Ko smo bili otroci in ko so kosmi snega na naš pogled naletavali kot velike kepe; ko še nismo bili veliki Konstantini, temveč mali Kostje ...

Zato globoko zadaj (ali naj raje rečem: globoko spodaj, in a deep, deep underground) za vsemi temi podobami in besedami, sličicami in črkami slutim neko razsežnost, za katero še niso našli boljše besede, kot je radovednost: pokažem ti, kar vidim - ti pa dobro odpri oči, saj boš drugače ostal neveden in prikrajšan. Kar se skriva v radovednosti in česar definitivno ni v nevednosti, je seveda sama vednost. Če tako gledam na svet, potem ga vidim enako zanimivega na ulici in na ekranu, na ovitku starega elpeja in v rokopisu prijateljeve knjige.

Razstava, ki naj povzame to globinsko radovednost likovnega govorca Kostje Gatnika, bi zato morala - kot v kakšnem borghesovskem blodnjaku - obsegati naslednje sobane:

• sedenje na tleh in brskanje med vsemi tistimi ploščami čudno velikih dimenzij, ki jih je kdajkoli oblikoval;
• odpiranje in zapiranje okna z vitražem, ki ga je vtaknil v steno nad svojim računalnikom;
• virtualna čelada s pogledom naše Mirkice;
• stanje v vrsti za dotik originalnih tablojev Magne purge;
• tekmovanje mladih mulcev, kdo nariše lepši srček svoji punci;
• biciklistično etapo s Kostanjevice na Krasu v Kostanjevico na Dolenjskem z organiziranim srečanjem s črno kravo.

Stojan Pelko