Meta Krese: Sam kot pes, razstava fotografij

"Eno z drugim", odgovori Meta Krese po kraško, čeprav ni s Krasa, vsem tistim, ki jo sprašujejo, kaj ji je bolj pri srcu: fotografiranje ali pisanje. Njene fotografije so velikokrat vezane na tekst, ponavadi najdejo svoje mesto v časopisih in revijah, na razstavah zelo redko. Še največkrat nastanejo mimogrede, brez velikih priprav, takrat, ko si zaželi, da bi zaprla oči in podobo za vedno ohranila. 

Meta Krese je doštudirala agronomijo, magistrirala iz kulturne antropologije in se učila fotografije v Londonu v času, ko je delo v temnici še nekaj veljalo. Zdaj dela kot novinarka za nekatere slovenske časopise in revije, včasih se prebije tudi v tuje, s fotografijami je opremila več knjig, poleg tega je urednica Fotografije, revije slovenskih fotografov.

Fotografije Sam kot pes je posnela na potovanjih v bližnjih in daljnih deželah v različnih obdobjih. Psi niso glavni akterji na njenih slikah zato, ker bi bila strastna pasja ljubiteljica, temveč zato, ker je prepričana, da so iskrena podoba naše civilizacijske stopnje.

Da bi res lahko imeli veselje s psom, ni treba, da ga poskušamo vzgojiti v polčloveka. Zadostuje, da se človek prepusti možnosti, da postane na pol pes ...
Edward Hoagland, ameriški esejist

Prav zaradi prijateljstva z Meto Krese sem imel priložnost, da pazljivo sledim njeni fotografski poti že od samega začetka, saj je redkost njenih razstav marsikoga prikrajšala za to veselje in estetski užitek.
Na našo (in njeno) srečo je Meta pri svojem delu ostala zvesta najprimarnejši fotografski obliki - črno-beli tehniki. To seveda ne pomeni, da je njeno ustvarjanje pri tem izgubilo izvirnost; prav nasprotno - črno-bela fotografija ji je do neke mere odprla pot do samostojnosti in neodvisnosti od masovnih medijev, ki so s svojimi komercialnimi zahtevami na žalost ugonobili že marsikateri fotografski talent. In če si v spomin prikličem nepozabne podobe "človekovega najboljšega prijatelja", ki so prinesle slavo fotografu Elliotu Erwittu, ne morem mimo primerjave s fotografijami, ki jih Meta razstavlja. Prav tako, kot je Elliot za vedno upodobil različne osebnosti psov in njihovih lastnikov, tako je Meti in "njenim" štirinožcem uspelo pričarati kraje, za katere ne potrebujemo podnapisov, razlag ali turističnih vodičev. Dovolj je, da fotografijo pogledamo, pa že vemo, da smo nekje daleč in se pri tem niti najmanj ne obremenjujemo s povsem nepotrebnim podatkom, kje pravzaprav smo. Prerez skozi leta fotografskega dela od naključnih snap-shotov pa vse do pazljivo izbranih motivov daje razstavi še dodaten element brezčasnosti. In kaj več si lahko želi avtor-fotograf kot to, da se njegovo delo osvobodi spon časa in definicije prostora? Tako nam na ogled lahko ponudi nič več in nič manj kot - Fotografijo ... z veliko začetnico!

Zato sem vesel, da ob tej razstavi Metino delo lahko spoznajo tudi drugi in ne kot do sedaj le priviligiran krog njenih prijateljev in znancev.
Arne Hodalič