Milčo Mančevski - Ulica, fotografska razstava

Milčo Mančevski, eden najpomembnejših makedonskih umetnikov danes, se je rodil leta 1959 v Skopju. Leta 1982 je diplomiral na univerzi Southern Illionis in kasneje režiral številne kratke filme - eksperimentalne, dokumentarne, pripovedne in reklamne - ter glasbene videospote. Zanje je prejel številne nagrade, med drugim MTV nagrado za najboljši videospot za Tennessee skupine Arrested Development. Posnel je dva celovečerna igrana filma, Pred dežjem (1994) in Prah (2001). Za film Pred dežjem je prejel 30 mednarodnih nagrad, vključno z zlatim levom beneškega filmskega festivala za najboljši film, nominacijo za oskarja ter nagradami za film leta na švedskem, v Italiji, Argentini, Turčiji, itd., nato pa še najvišje državno priznanje Republike Makedonije "11. oktober" za izjemne dosežke v kulturi.
Mančevski je častni član Pen kluba ter makedonskega Združenja pisateljev in član Ameriškega združenja režiserjev. Od leta 1985 živi v New Yorku, kjer je predstojnik oddelka za režijo na Tisch School of the Arts, ki je del Univerze v New Yorku.
Mančevski je tudi pisatelj (knjiga The Ghost of my Mother in prispevki v številnih publikacijah, med drugim v New American Writing), esejist, novinar in fotograf. Njegova dela so objavljena v knjigi Ideatheque, pregledu konceptualne umetnosti, in razstavljena v stalni zbirki Muzeja sodobne umetnosti v Makedoniji. Imel je samostojne razstave na švedskem, v Italiji, Grčiji in Franciji.

Ulica.

Naslov tega fotografskega popotovanja nas nemudoma potegne v globine družbene pokrajine. Sledi človečnosti, ujete skoraj po naključju, v ritmu vsakodnevnega življenja, rutinske kretnje, figure, zbrane v trenutku, ko stisne sprožilec - ki nato spolzijo stran -, vizualne strukture, ukradene iz okolij, ki se izogibajo vsakršnemu poskusu dekodiranja.
Zdi se, kot da se Mančevski ustraši poudarjanja detajlov, njegova tehnika ne podčrtuje posamičnega niti se ne prepušča dramatičnim zapletom oziroma promoviranju določenega vidika na račun drugega. Izogiba se vsakršnemu tehničnemu ali figurativnemu pomagalu, ki bi njegovi fotografiji dal takojšen, prozoren pomen in opazovalca prikrajšal za veselje in presenečenje ob nejasnosti. Tukaj pride na površje njegov provokativni stil, tisti karakter, tisti pogled, ki je hkrati zavzet, a odmaknjen, poglobljen, a subtilno objektiven, stil, ki sem ga tako občudoval že v filmu Pred dežjem in je sedaj prisoten na vsaki strani. Zopet pride do izraza njegova osupljiva sposobnost zamrzniti, a hkrati dinamizirati subjekt fotografije. Ne glede na to, ali gre za eno samo podobo ali za celo serijo, je pomembna njegova sposobnost, da svoje delo prepoji z večpomenskostjo, kar omogoča odkrivanje množice zanimivih točk, ki njegovi komunikacijski moči dajejo globino in niso nikoli izčrpane pri prvem gledanju.
Fotografije Mančevskega so preproste, neposredne in izjemno agilne. Nikoli ne pokaže tistega, kar opazovalec želi ali pričakuje. V fotografijah ni nikakršne brutalnosti, nič narcisoidnega, v čemer je njegovo delo bistven odmik od psevdorealizma mnogih sodobnih fotoreporterjev in od abstrakcije tistih, ki realnost predstavljajo kot neke vrste igro. Mančevski ne podaja sodb, ne kriči, niti svojih subjektov ne izbira na podlagi vnaprej določenih preračunavanj. Ravno nasprotno se zdi, kot da zanemarja najbolj pomembne detajle, namesto da bi jih potegnil v središče prizora. Podobe imajo zato resnični občutek ulice, toka dogodkov, ki hkrati poteka na vse strani in ga opazimo skoraj s kotičkom očesa. Venomer je prisotna iščoča želja po individualizaciji nečesa - nekje spredaj, bolj zadaj, na strani, za napol zaprtim oknom, na vrtu, v senci ali v lokalni trgovinici - česarkoli, kar razkriva življenjski tok, sled človečnosti.
Pri teh fotografijah nima smisla pričakovati, da nam bodo dale lekcijo iz zgodovine, nas pripravile do krika bolečine, podžgale jezo ali upor. V podobah ni nikakršne utehe. čeprav se zdijo poznani, so ti kraji, ti obrazi večno zaviti v tančico skrivnosti in polzijo v lasten svet, ki ga niti gledalec niti fotograf ne bosta nikoli popolno doumela. To je tisto, kar me je pri teh fotografijah najbolj presunilo. V času globalnih informacij, ki pronicajo v vse stvari in izravnavajo vse razlike, ko obstaja razlaga za vsak pojav in ni nikoli časa za pogled pod površino, je čutiti olajšanje, da lahko svoje gotovosti utopimo v meglenem, enigmatičnem, nejasnem toku ulice.
Andrea Morini
Bologna, 4. maj 1999