Nogometni klub Šentjernej: »Pomembno je, da se otrok zadiha, da ima rdeča lička.«

Polno šolsko igrišče OŠ Šentjernej v petek pozno popoldne je kazalo, kako veliko otrokom pomeni druženje ob športu. Člani selekcije U12, že oblečeni v športne drese, so na robu igrišča nestrpno čakali, da pridejo na vrsto in začnejo s treningom. Med otroci in trenerji je bilo takoj čutiti močno povezanost, kot bi bili v družini. K družinskem značaju kluba veliko prispevajo starši, ki z zagnanostjo skrbijo za to, da otroci v Šentjerneju lahko trenirajo nogomet. Pri tem jim pomaga tudi projekt Šport mladim, s katerim v NLB po vsej Sloveniji podpiramo delovanje športnih klubov, ki delajo z mladimi.

»Otroci so komaj čakali na dan, ko sem v naši Viber skupini objavil, da bo prvi trening po karanteni,« nam za začetek pove trener selekcije 11- in 12-letnikov Simon Cigoj. Kot pravi, so sicer tudi med karanteno vzdrževali stik z otroki in skrbeli za njihovo kondicijo: »Že prej smo imeli dve Viber skupini, eno za komunikacijo s starši, in drugo, v kateri so otroci povezani s trenerji. V času, ko nismo mogli trenirati, smo želeli otroke na zabaven način spodbuditi h gibanju in skrbeti za potrebno socializacijo. Pokazali smo jim, kakšne vaje lahko delajo doma, in objavljali izzive. Tako smo tudi na daljavo vzdrževali tekmovalnost med igralci, kar je zelo pomembno.«

»Ko je nekdo dosegel rekord, se tekma ni ustavila. S tem je druge spodbudil, da so poskusili biti še boljši in so objavili svoje posnetke. Odziv je bil odličen, sodelovali so vsi,« ga dopolni predsednik kluba Gregor Nanger. 

Najboljši prijatelji so v klubu

Možnost ostati povezan tudi takrat, ko ne moreš biti skupaj na igrišču, je dobra stran tehnologij, priznata naša sogovorca, ne morejo pa nadomestiti pravega treninga. Starši sicer danes skušajo otroke spraviti stran od računalnikov, vendar v NK Šentjernej tega problema ne občutijo, saj otroci z veseljem hodijo na treninge – udeležba je skoraj 100-odstotna.

Tudi 12-letni Matic Hlade, ki nogomet trenira šesto leto, je pogrešal treninge: »Vsi smo komaj čakali, da začnemo s treningi. Na prvem treningu po premoru sem sicer malo težko igral, ker sem si kupil prevelike kopačke. A je bilo vseeno super. Še boljše kot jeseni, ko se po premoru med počitnicami vrnemo na igrišče.« Nogomet mu je tudi prva misel, ko ga vprašamo o njegovih željah. Žepnine še ne dobiva, a če bi jo imel, bi jo namenil opremi za nogomet. »Kupil bi si kopačke in nogometno žogo,« izstreli.

Zanima nas, kaj ju tako navdušuje pri nogometu. Aljažu je najbolj všeč to, da je nogomet skupinski šport. »Pri nogometu imaš prijatelje, spodbujamo se med sabo. Tudi drugače se družimo, najboljše prijatelje imam v klubu.« Odločen je, da bo nogomet treniral še naprej. »Če bi lahko imel službo, povezano z nogometom, bi izbral klub Paris Saint-Germain, kjer igra tudi moj vzornik Kylian Mbappé. Všeč mi je, ker je mlad, dober in uspešen,« nam Aljaž zaupa svoje nogometne želje.

Mladi šentjernejski nogometaši so lahko ponosni tudi na svojo igro. Njihov trener je prepričan, da trenutna generacija lahko pride v vrh dolenjske regije, kar kaže tudi interes večjih klubov, da bi se jim pridružili njihovi fantje. »Desetletnikom se tudi mentalno odpre, kaj pomeni nogomet. Ko imajo žogo, začnejo razmišljati, komu podati žogo. Znajo predvideti pot soigralca tako, kot so trenirali. Vedo, da se bo premaknil do točke, kamor mu bodo podali žogo, čeprav ga, ko brcne, še ni tam. Ko se to odpre, se začne lepa igra. Starejši otroci imajo že tako profesionalne podaje in utekanje, da jih je z užitkom gledati,« meni tudi predsednik kluba.

Klub poganjajo starši

Gregor Nanger je vodenje kluba prevzel pred leti, ko je spoznal, kako veliko otroci dobijo z nogometom. V klubu trenirata tudi njegova sinova in ko ju je spremljal, ga je nogomet prevzel. Pravzaprav so ravno starši tisti, ki so na začetku tisočletja ponovno oživili nogometni klub v tem kraju. Danes gre predvsem njim zasluga za to, da okoliški otroci lahko trenirajo nogomet v Šentjerneju. Vsi trenerji in vodstvo kluba imajo otroke, ki trenirajo v klubu.

»Včasih je bil pobudnik razvoja športa učitelj telovadbe, ki je najprej ustanovil krožek, ta pa se je razvil v klub. V Šentjerneju je bilo tako včasih več športov. Zaradi sodobnega tempa življenja pa se je na šport začelo gledati kot na posel. Delo v klubu s tem postane velika obveznost in ni več prave zavzetosti. Naš klub je drugačen. Naš cilj ni, da bi služili, ampak želimo, da imajo naši otroci čim več možnosti gibati se in prevzeti zdrav življenjski slog,« pojasni Gregor, »moramo pa seveda tudi mi zagotoviti finančna sredstva za delovanje kluba.«

V brezplačni poletni nogometni šoli lahko vsak igra

S podporo sponzorjev so vadnine lahko nižje, da je športno udejstvovanje dostopno čim več otrokom, so pa tudi eden redkih klubov z brezplačno poletno nogometno šolo, ki jo organizirajo v sodelovanju s sosednjimi občinami. »Julija je najmanj aktivnosti za otroke, zato mi takrat organiziramo brezplačno šolo, ki se jo lahko udeleži kdor koli, ne glede na to, ali je nogometaš ali ne. Otroke razporedimo v različne skupine in dvakrat tedensko trenirajo po svojih sposobnostih. Pomembno je le, da so zunaj, da se gibajo,« pove Gregor.

Vloga manjših športnih klubov je večplastna

Zunaj mest ni toliko možnosti organizirane vadbe otrok in jih je treba voziti tja, kjer take aktivnosti so, problem majhnih krajev opiše Nanger in doda: »Zato je dobro, da športni klubi živijo tudi v manjših krajih. Poleg tega je pomembna naloga manjših klubov ta, da prevzamemo prve športne korake otrok.« »Manjši klubi skrbimo za stalni dotok športnikov in 'polnimo' večje klube, ki starejšim otrokom lahko ponudijo boljše pogoje za športni razvoj. V klubu si prizadevamo tudi za to, da talente, ko prerastejo naš klub, povežemo z večjimi klubi,« ga dopolni trener.

Na začetku športne poti ne gre za rezultate, poudarja Nanger: »Mi ne vemo, če bo kdo postal vrhunski nogometaš, niti to ni pomembno. Nikogar ne zavrnemo, vsak otrok je dobrodošel in vsak dela po svojih sposobnostih. Če ugotovimo, da fizično še ne dosega vrstnikov, ga damo v nižjo selekcijo, pomembno je, da se počuti dobro. Se pa otroci hitro spreminjajo. Imeli smo primere, ko je otrok, ki najprej ni obetal, v enem letu naredil popoln obrat in močno napredoval.«

Otroci potrebujejo le žogo in se zabavajo

Otroke želijo privabiti na različne načine, je pa v majhnem kraju kar težko zagotoviti dovolj otrok, priznava Nanger. Vrata v klub odprejo že predšolskim otrokom. »Pri predšolskih otrocih ni poudarek na nogometu, gre bolj za motoriko in za igre z žogo. Naš cilj je, da se otrok zadiha, da ima rdeča lička. Prvi stik je pomemben, imajo pa otroci radi žogo. Ko jim daš žogo, se vsi poženejo za njo in ji sledijo – spominjajo me na železne opilke, ki sledijo magnetu,« pove z nasmehom.

Kako radi imajo otroci žogo, se vidi tudi na rojstnodnevnih zabavah, pove Nanger: »Če jim daš kolebnico, se igra ne bo tako razvila. Če dobijo žogo, pa vsi tečejo. Samo to potrebujejo in že se vsi zabavajo.« Pa ne le otroci, tudi odrasli. Tudi zato je delo z otroki na športnem področju tako pomembno. »Ljubezen do nogometa, do športa ostaja. Ko se enkrat zasidra v srce, boš s prijatelji hodil na rekreacijo tudi kot odrasel in ohranil zdrav življenjski slog,« je prepričan Nanger. Nekateri pa s klubom ostanejo še bolj povezani, tako kot trener Simon, ki je bil kot otrok član vseh selekcij NK Šentjernej.

Zgodnje soočanje z zmagami in porazi bo otrokom koristilo tudi, ko bodo odrasli

V primerjavi z drugimi športi je nogomet morda specifičen, je način življenja, otrokom pa vsekakor veliko da, meni Nanger. »Tekmo otroci tudi izgubijo. Trenerji otroke skušajo tako soočiti tudi s porazi, jih pripraviti na to, da se po porazih poberejo in gredo naprej. In tudi, če več tekem zapored zmagajo, jih je treba postaviti na trdna tla, jih naučiti, da uspeh ne pride sam od sebe. To, da otroke naučimo soočiti se s porazi in zmagami, je pomembna naloga kluba. Ker občutki so enaki kot potem v poslu. Če to znaš že kot otrok, ti bo v odrasli dobi gotovo pomagalo.«

»Nogomet ti da samostojnost. Med igro se moraš naučiti dobro opazovati in hitro odločati. Ko si na igrišču, se moraš v trenutku odločiti, komu boš podal žogo. To so pomembne veščine za življenje. Moraš se naučiti tudi komunicirati. Drugače kot pri individualnih športih, ko si sam s sabo, pri ekipnih športih imaš vedno skupino ljudi, s katerimi moraš delati skupaj. Vedno zmaga ekipa, ne posameznik,« vzgojno vlogo nogometa opiše Nanger.

Starši jih spremljajo tudi na tekmah, nam pove Matic: »Podpirata me predvsem mama in dedek. Skupaj hodimo na tekme, čeprav ne vse, ker mama zaradi službe ne more. Se pa povežemo s prijatelji iz kluba in se dogovorimo tako, da se starši iz Orehovca, kjer sem doma, izmenjujejo pri prevozu.«

Povezana in borbena ekipa

Rezultat tega je močna, homogena ekipa, pravi predsednik kluba: »Naši fantje so izredno povezani med sabo. Mi nimamo enega igralca, na katerem bi gradili igro, ekipno pa delujejo zelo dobro. Trener jim dobro dodeljuje vloge na igrišču glede na njihove sposobnosti. Poleg tega igralci se tudi zelo dobro razumejo med sabo.«

Kolektivnost in izredno borbenost na igrišču jim priznavajo tudi njihovi tekmeci na tekmah in turnirjih. Je pa to za otroke najboljši del nogometa, zlasti take tekme, na katerih zadenejo več golov, kot nam zaupa Aljaž: »Najboljši je bil turnir v Beli krajini, ko smo igrali zelo dobro. Trener je bil zadovoljen, igrali smo dosti boljše od drugih ekip in zasedli dobro mesto. Res je bilo super. Dve naši ekipi sta se udeležili turnirja in bili smo prvi in drugi.«

Tekme so po Cigojevih besedah za otroke nagrada in potrebujejo ta adrenalin. Če bi bili samo treningi, bi navdušenje verjetno popustilo, tekme, če so uspešni, pa jih še bolj spodbudijo. Matic pa ima vseeno raje treninge, kot tekme, ker je takrat bolj sproščen. »Če na treningu narediš kaj narobe, ni tako hudo, na tekmi pa te lahko stane gola. Igram na taki poziciji, sem zadnji vezni igralec, da če jaz izgubim žogo, lahko nasprotnik da gol,« nam prizna. Kar velika odgovornost, ki jo mladi igralec prevzema za uspeh ekipe, kajne?