Ostengruppe, oblikovalska razstava

Oblikovalski studio Ostengruppe so 11. marca 2002 ustanovili Erik Beloussov, Igor Gurovič in Ana Naumova. Dmitrij Kavko se jim je leta 2003 pridružil kot četrti član. Studio se ukvarja s sodobnimi vizualnimi komunikacijami in deluje na področju grafičnega oblikovanja, televizijske grafike, interneta in videa. Poleg tega pokrivajo tudi področja notranjega oblikovanja, oblikovanja pohištva, mode in scenografije. Med njihovimi naročniki so Microsoft, Toyota-Motors, ruska filmska akademija, ministrstvo za kulturo, olimpijski komite in druge ruske državne institucije, pa tudi številni tuji kulturni centri, kot sta British Council in Goethe Institute. Prejeli so številne nagrade doma (moskovski mednarodni oglaševalski festival, moskovski mednarodni bienale ilustracije Zlata čebela, izbor za Design Innovation Award) in v tujini. Sodelovali so na bienalih plakatov v Brnu (Češka), Toyami (Japonska), Lahtiju (Finska), Düsseldorfu (Nemčija) in drugje, svoja dela so razstavljali doma in v tujini (Nemčija, Kanada, Italija ).

Njihova dela so bila objavljena v knjigah Moscow Conceptual Posters, Moscow Style Edition, Anatomy of Design, All Men Are Brothers, Atlas of Graphic Design ...
Skupina je izdala, oblikovala in objavila tudi knjigo sedmega mednarodnega moskovskega bienala grafičnega oblikovanja Zlata čebela. 
Njihovi pomembnejši dosežki so prenova celostne podobe za 29. mednarodni moskovski filmski festival (2007), celostna podoba za moskovski bienale sodobne umetnosti (2005 in 2007), vizualna podoba mednarodnega moskovskega bienala grafičnega oblikovanja Zlata čebela (2006), reklamna kampanja za vodilno nacionalno publikacijo Expert (2004 in 2006), razvoj linije oblikovalskih igrač znamke Ostengruppe, oblikovanje več kot dvesto posterjev od leta 2002 za kulturni center DOM, razvoj koncepta olimpijskih uniform za rusko nacionalno ekipo (zimske olimpijske igre v Salt Lake Cityju, 2002) in kolekcija pohištva ChapurinCasa za ruskega modnega oblikovalca (2003). 
člani Ostengruppe pogosto predavajo in sodelujejo na delavnicah tako v Rusiji kot v tujini. 
Igor Gurovič, rojen leta 1967 v Rigi (Latvija), je leta 1990 diplomiral na moskovski visoki šoli za industrijsko oblikovanje (bivša Stroganova šola). Prejel je številne prestižne nagrade v Rusiji in tujini, med drugim Grand Prix in prve nagrade na moskovskem mednarodnem oglaševalskem festivalu v letih 1994, 1995, 1998 in Grand Prix na festivalu All-Russian Design 2000. 
Ana Naumova, rojena januarja 1973 v Moskvi, je diplomirala na moskovski fakulteti za oblikovanje. Na moskovskem mednarodnem bienalu Zlata čebela je prejela številne nagrade za serijo plakatov za kulturni center DOM. Med njenimi naročniki so Cadbury, Braun in Shell. Pripravila je oblikovalsko zasnovo za prvi moskovski bienale moderne umetnosti (2005).
Erik Beloussov, rojen leta 1964 v Dušanbeju, je leta 1990 diplomiral iz notranjega oblikovanja in opreme na moskovski visoki šoli za industrijsko oblikovanje (bivša Stroganova šola). Sodeloval je na številnih razstavah (Najboljši ruski plakat, Najboljše ruske znamke in logotipi). Med njegovimi naročniki so Braun, Cadbury, Beeline in Sibfnet. Kot umetniški direktor svetlobnega projekta Ostengruppe Plate&Play je prejel nagrado Russian Salone Satellite na svetovni pohištveni razstavi Salon v Moskvi oktobra 2005.
Dmitrij Kavko, rojen leta 1974 v Permu (Rusija) se je Ostengruppe pridružil leta 2003, ko je diplomiral na akademiji za grafične umetnosti. Leto prej je delal za agencijo IMA-Press. Na moskovskem mednarodnem bienalu Zlata čebela je leta 2005 prejel diplomo in nagrado za grafično oblikovanje Design Innovation Award.

Nekaj posebnega

Mineva čas in vse bolj modno in aktualno postaja ustvarjanje nadaljevanj; vsaj v kinematografiji je to še posebej opazno in razširjeno. Snemajo se nadaljevanja filmov z vsebinami, ki so bile modne v sedemdesetih letih, v sedemdesetih pa so snemali po temah iz štiridesetih in petdesetih let. Niti ne gre za to, da ne bi imeli česa snemati ali da bi primanjkovalo tem, scenarijev ali režiserjev. Zdi se, da je kratkomalo modno nadaljevanje samo po sebi, kar je aktualno v anglosaškem svetu, v zahodni Evropi in Severni Ameriki. Nadaljevanje postaja žanr, ki ima sam svojo vrednost, omogoča nam, da z naslado dožvečimo in prežvečimo že zdavnaj prežvečeno, da začutimo prav tisti okus, ki nam je znan iz otroštva, pa tudi iz obdobja zrelosti in prvih padajočih listov starosti. Gre za posebno zadovoljstvo in radost prepoznavanja. Posebna sakralna igra, povezava med generacijami, temami in žanri. Enako se dogaja tudi pri grafičnem oblikovanju; zdi se mi, da smo se v osemdesetih letih radi igrali, kot da smo v šestdesetih, v devetdesetih pa smo se šli svobodne igrice iz začetka stoletja, iz znamenitih dvajsetih let. V čem se je David Carson slabše igral igrico dadaizem kot Marinetti? V čem je Carsonovo nadaljevanje slabše? V ničemer, samo pojavi se spet ena radost neprepoznavanja. To je prav taka radost kot radost prepoznavanja. Pričakovali bi, da bo tema nadaljevanj pomembna in aktualna v Rusiji, pa ni tako.

Zdi se, da je v Rusiji vse drugače (namerno izpuščam nadaljevanje zgodb "ironija usode ali prijetno savnanje" in "mušketirji") in teh igric ni bilo. Lahko se spomnimo konstruktivizma, enega najslavnejših slogov dvajsetega stoletja, pri katerem Rusija nikakor ni bila med zadnjimi. Sledila so dolga leta samostojnega razvoja, čez sedemdeset let pa je čas podaril Rusiji radost pripadanja "velikemu slogu End of Print". Treba je reči, da tega v Rusiji ni bilo prav veliko. Pojavilo se je nekaj predelav Carsona in Scotta Cluma. Kasneje je bilo čutiti osupljivo svobodo in radost pri komercialnem oblikovanju, ki pa ni ravno prostor za sladke eksperimente. V devetdesetih letih, ko se je oblikovalska skupnost ukvarjala z osvajanjem rodovitnih polj, se je izza gozda privalila na polje zvezda Ostengruppe. čeprav so do osnovanja te znamke ljudje vsi do zadnjega poznali Guroviča, Ericssona in Naumovo. Junakov ni veliko in ti so si ustvarili ime. Včasih se zdi, da ti ljudje lahko ustvarjajo podobne oblikovalske znamke v Rusiji vsakih pet let, ne da bi pri tem tvegali, da se izgubijo na ravnem polju "ruskega sodobnega grafičnega oblikovanja". In zdi se, da imajo v sebi nekaj posebnega. Ne le, da se zdi, to resnično imajo. Preden sem se lotil tega pisanja, sem sestavil seznam vprašanj in odgovorov, zakaj imajo ljudje radi skupino Osten. Zato, ker v Rusiji obstaja posebna ljubezen do oseb z ustvarjalnimi poklici, ki se jim pripisujejo božanske lastnosti. Za novinarje je zanimivo in prijetno pisati in pripovedovati o "ostenih", ker z njimi vsi radi komunicirajo, med drugim tudi novinarji, saj se jih je prijetno spominjati. Ker so ljubljenci vseh. Ker so zlahka prepoznavni. Ker so ekstravagantni. Ker posrečeno in čisto, s stališča velikega športa oblikovanja balansirajo na meji poklicnega oblikovanja in umetniškega dela. Njihovo balansiranje je uspešno, ker cenijo aplavze gledalcev, hkrati pa jih ti ne zanimajo preveč. Ker je veliko izkušenih gledalcev - mednje se šteje več kot polovica vsega prebivalstva Rusije - že vsaj enkrat slišalo besedo oblikovanje.

Ostengruppe spada v generacijo "prvih dvajsetletnikov", saj je od trenutka, ko se je pojavilo novo rusko komercialno oblikovanje, minilo praktično dvajset let. To je za deželo in za nas, odkrito povedano, dolga doba. Rad bi poudaril, da mi oznaka dvajsetletniki zveni prijetno, tako kot spogledovanje s časom in s sabo. V teh dvajsetih letih se je zvrstilo veliko pomembnih dogodkov, vendar bržkone vsi zbledijo ob fenomenu Ostengruppe. Zakaj fenomenu? Ostengruppe imamo za popolnoma rusko, aktualno, modno in mednarodno konvertibilno oblikovalsko skupino. Zdi se, da v preteklem stoletju ne moremo najti ruske oblikovalske skupine, ki bi imela svoj slog - tega izraza se ne bojim uporabiti - in ki bi imela podobno število posnemovalcev in privržencev. Vse skupaj se v normalnem govoru imenuje "šola". Ostengruppe zato ni le projekt, lasten le Rusiji, ampak gre za "šolo", ki resda ni povsem običajna šola, saj se v njej učenci in učitelji še naprej skupaj učijo in veselijo, ne da bi se bali težav zaradi zabrisovanja vlog učenec in učitelj. Zakaj sem začel z zgodbo o nadaljevanjih? Ker kaže, da bodo tudi "osteni" imeli takšna nadaljevanja. In to ne nadaljevanja smeri, temveč "šole". Kar pa je že samo po sebi zdravo in zanimivo.

Piter Bankov,
glavni urednik revije [KAK)