Franco Pinna: Fotografije 1952-1968, fotografska razstava

Franco Pinna
Franco Pinna se je rodil leta 1925 na La Maddaleni, otoku severno od Sardinije, vendar se je z družino že pri desetih letih preselil v Rim. Kot poklicni fotograf je začel delati na začetku 50. let, v času razcveta neorealizma, in sicer kot svobodni fotoreporter za glavne časopise komunistične usmeritve, kot so Paese Sera, Noi donne in predvsem Vie Nuove.
Leta 1952 je v Lucaniji spremljal najvidnejšega italijanskega etnografa Ernesta De Martina na do takrat najpomembnejši raziskovalni odpravi na jug Italije; tovrstno izkušnjo je ponovil leta 1956 in takrat so nastale nekatere najpomembnejše mojstrovine neorealistične fotografije, odsevi dežele, ljudstva in kulture, ki so bili zaradi razvoja sodobne družbe že obsojeni na gotovo izginotje. Toda vir zanimanja in družbenega angažmaja Pinne ni bil le jug. Leta 1956, tokrat z drugim antropologom, Francom Cagnetto, je obiskal najbolj degradirana predmestna naselja Rima ter podal osupljivo podobo bede ter razkril umazano in prikrito plat mesta, ki se je lahkomiselno navduševalo nad vse večjo gospodarsko blaginjo. 

Dva fotoalbuma (La Sila, 1959, in Sardinija, kamena civilizacija, 1961) zaznamujeta konec Pinnovega "etnografskega" obdobja. V tistem času je Pinna že postal "uradni" fotograf Federica Fellinija, čigar delo je dokumentiral pri osmih filmih, od Giulietta in duhovi (1964) do Fellinijev Casanova (1977), predvsem pa je bil glavni fotoreporter tednika L'Espresso. Sodelovanje je trajalo do konca njegovega življenja, občasno pa ga je v prvih letih dopolnjeval z delom za revije, kot sta Il Mondo in Panorama, pri kateri je bil stalni sodelavec.
Umrl je leta 1978 v Rimu.

Cilj: človek (fotografije 1952-1968)

"Moj življenjepis: 25 let fotoreporterstva ..." Ta misel, ki jo je zapisal malo pred smrtjo, zaobjema ves smisel dela Franca Pinne. Zavest o poslanstvu očividca ga je ves čas poklicne kariere spremljala tako strastno, da je postala pravi konflikt, ki je izviral iz odpora do sveta množičnih medijev, ki skrivnostno osvobojen kakršnega koli etičnega načela manipulira in izkrivlja krhko objektivnost fotografske podobe. In s tem konfliktom se je Pinna moral naučiti sobivati v petindvajsetih letih ukvarjanja z novinarsko fotografijo,
ki se ji ni nikoli odrekel in katere moralnim in državljanskim odgovornostim se ni nikoli skušal izogniti. Vse od začetkov leta 1952, ko je na vespi obiskoval proteste proti Natu in se potem istega leta podal v opustošeno, a obenem s skrivnostnimi čari obdarjeno krajino najbolj nerazvitih predelov juga Italije kot pomočnik takrat najpomembnejšega italijanskega etnografa Ernesta De Martina v ekipi največje etnografske odprave, kar jih je bilo do takrat izpeljanih v Italiji. Prav on, mladi fotograf, in ne akademik De Martino je bil tisti, ki se je zavedel izjemnih možnosti fotografskega medija kot temeljnega pripomočka pri demo-etno-antropoloških raziskavah. In štiri leta kasneje je bil spet Pinna tisti, ki je na fotoreporterskih modelih popularnega tiska zasnoval, ravno tako v Lucaniji, uporabnost sekvenčnega fotografiranja za dokumentiranje posebej kompleksnih dogodkov, kot je pogrebno žalovanje ali plesno obredje.
A tudi zunaj okvirov znanstvenega dokumentiranja - ki pa Pinne med drugim ni nikoli omejevalo - surove podobe opustošenega povojnega družbenega pejsaža, od rimskih predmestnih naselij prek položaja žensk na jugu Italije do družabnih kronik, ki jih je delal za revijo L'Espresso in ki jih moramo danes imeti za najvišji izraz neorealistične vizualne kulture, očitno kažejo, da je bil za Franca Pinno človek in njegov življenjski prostor edina neizogibna tema. Malo ali nič ga ni zanimala akademska, formalistična fotografija, če je ločena od bistvene komponente, komunikacije. Franco Pinna je svoj objektiv vedno usmeril proti človeku, predvsem zato, da bi dokumentiral eksistencialno ali socialno stisko, da bi v njej našel mogočo odrešitev.