Pravi naslov za likovne zadeve

Stolpnica Ljubljanske banke na Trgu revolucije, zdajšnjem Trgu republike, je bila dokončana leta 1972 po načrtih Edvarda Ravnikarja in sodelavcev. Pisarne, sejne sobe in druge prostore so krasile slike, grafike in kipi, ki so bili namensko kupljeni za novo stavbo. Poleg tega je banka naročila izdelavo treh velikih tapiserij za zakritje betonskih sten vhodne avle in poslovalnic v pritličju, ki so jih zasnovali Gabriel Stupica, Andrej Jemec in Janez Bernik. Izbor umetniških del je bil zaupan Zoranu Kržišniku, direktorju Moderne galerije, ki je izbral novejša dela, večinoma nastala v šestdesetih letih 20. stoletja, tako starejše in srednje generacije uveljavljenih umetnic in umetnikov kot tudi mlajše generacije, ki je takrat šele stopala na umetnostni oder in trg. Kržišnik je bil tudi vodja Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani (od leta 1955 dalje), ki je spodbudil razvoj in popularnost grafike pri nas. Njegov izbor predstavljajo avtorice in avtorji tako imenovane Ljubljanske grafične šole. Večinoma gre za profesorje in diplomante ljubljanske Akademije likovnih umetnosti, ki so posebno pozornost namenili grafičnim tehnikam. Tako so tudi popularizirali svojo umetnost in jo naredili cenovno dostopno širšemu krogu ljudi.

Izbor razstavljenih grafik prvotne opreme stolpnice iz NLB Umetniške zbirke predstavlja motive, vsebine in izrazne forme, po katerih so umetnice in umetniki najbolj prepoznavni. Božidar Jakac, že pred drugo svetovno vojno uveljavljeni grafični mojster, je predstavljen z ekspresivnim barvnim lesorezom nočnega tihožitja. Sledijo avtorice in avtorji starejše in srednje generacije, večinoma tudi člani tedaj institucionalno protežirane Grupe 69. Vsak izmed njih je izdelal lastno ikonografijo osebne mitologije. Miheličev linorez Muzikanti prikazuje njegove značilne groteskne figure - skupino godcev, sestavljenih iz spak razpadlih teles in antropomorfnih godal. Pregljeva litografija kaže variacijo njegovega pogostega motiva V taborišču. Na levi stopnjevanje abstrahiranja glave v vse večji nemi krik, dokler ne postane krik sam po sebi. Na desni so v ploskovit prostor postavljene reducirane in deformirane osamljene pregljevske figure. Bernikova grafika Sadež 91 prikazuje njegov, v tistem obdobju prevladujoč, motiv jabolka, ki nosi erotično vsebino. Bogdan Borčić se predstavlja s svojim osrednjim motivom školjk, ki jih začne raziskovati v tem obdobju in ga obsedejo za celo desetletje. Dževat Hozo se vrača v Bosno k lastnim koreninam z reduciranim upodabljanjem variacij muslimanskih nagrobnikov.

Riko Debenjak, ki se je posvetil raziskovanju grafičnih tehnik in njihovih skrajnih zmožnosti izraza, z Magičnimi dimenzijami prikazuje prostorsko ukrivljanje prostora – neskončnega vesolja. Andrej Jemec je predstavljen z značilno tonsko »abstraktno krajino« organskih barvnih arabesk. Kiar Meško združuje likovno in tematsko vsebino, ki je v delu Caprichos: Čaščenje Janusa skrčena na miniaturen medaljon na sredini grafičnega lista, poudarjenega z barvnimi in likovnimi elementi.

Adriana Maraž je prepoznana po »portretih« pohištva. Razstavljena grafika kaže na začetke razvoja tega motiva in prikazuje izsek posteljnega naslonjala, ki služi kot okvir za njen avtoportret. Vladimir Makuc v izčiščeni in reducirani formi podobe Ptice I na kamnitem zidu odpira okno v svojo lirično kraško krajino. Marjan Pogačnik pa v reliefni jedkanici predmete razprostre po ravnini in sestavlja intimno zgodbo o Cesti. Janez Boljka iz krogov, črt, zarez, kvadratov, mrež in lobanj sestavlja Idola – svoj dvodimenzionalni 
totem.

Tinca Stegovec in Karl Zelenko vsak na svoj likovno pripoveden, tudi duhovit način prikažeta banalnost in odtujenost urbanega vsakdana v grafikah Vožnja in Gradnje. Kot outsider ter samouk je predstavljen Jože Horvat – Jaki z grafiko Demon, ki v gosti linijski risbi upodablja fantastično antropomorfno bitje. V obdobju druge polovice šestdesetih let 20. stoletja se pri nas uveljavi nova figuralika, na katero vpliva lokalna ali socialistična interpretacija poparta. Prevzela je predvsem mlajšo generacijo, čeprav se je dotaknila tudi nekaterih prej omenjenih avtorjev in avtoric. Lojze Logar z izsekom ženskega torza namiguje na reklamni plakat. Metka Krašovec v osebno izpovedno krajino intenzivnih barv postavi ljubezenski par. Gorazd Šefran abstrahirano plešočo figuro izvede na z rastrom poudarjenem prostoru.

Grafike predstavljenih avtoric in avtorjev s podobno vsebino in likovnim izrazom so bile sopotnice mnogim bančnim uslužbenkam in uslužbencem skozi njihov delovni vsakdan. Nekatere so vzljubili in so še vedno v bančnih prostorih, druge, predvsem tiste »črne, zamorjene«, pa so bile z novimi generacijami zaposlenih umaknjene v depo. Kržišnikov izbor avtorjev in grafik je tudi pričevalec tedanjega družbenega in umetnostnega obdobja ter okusa. Ne glede na vse pa so grafike prestale preizkus časa in izkazujejo tehnično in umetniško mojstrstvo njihovih ustvarjalk in ustvarjalcev. 

Z razstavo obeležujemo Ravnikarjevo leto 2023.

Meta Kordiš

Zloženka