Sodobniki I.

»V terminološkem (in teoretičnem) smislu karakteriziramo umetniške pojavnosti, ki so nastale tekom preteklih stodvajset let, s pojmoma modernizem in postmodernizem. V svojevrstnem precepu med tema dvema pojmoma se nahaja pojem sodoben, ki ga obravnavamo v teoretičnem diskurzu vizualnih umetnosti »drsno«, saj nadgrajuje svoj ozek pomen tako, da se ne nanaša samo na umetnost, ki nastaja »tukaj in sedaj«. Kdaj se torej pričenja sodobna in kdaj se zaključi moderna umetnost? Teoretiki umetnosti nikakor ne prenehajo teoretizirati okoli mejne črte, medtem ko širše občinstvo neredko ne zmore opredeliti razlike med moderno in sodobno umetnostjo, kaj šele določiti trenutek njune transformacije druge v drugo. Nasprotno, nestrokovna javnost sodobno umetnost redno poimenuje za moderno oziroma je zanjo vsa umetnost, ki je nastala v 20. in 21. stoletju, moderna, kar pa je na nek način celo smiselno, kajti ali nista moderno in sodobno tako rekoč sinonima? Ena od definicij moderne in sodobne umetnosti je tista, »ki je v duhu časa«. Razlog za začetek te umetnosti, ki se začenja nazivati sodobna, je povsem enostaven, saj jo ustvarjajo umetniki, ki živijo v danem trenutku. Danes, nekaj desetletij kasneje, zveni ta termin paradoksalno, kajti nekaj, kar postaja že zgodovina, zadržuje še vedno določilo sodobnosti oziroma sodobnost pridobiva patino preteklosti. V kontekstu takih in drugačnih pojavov je popolnoma legitimno govoriti »o zgodovini (umetniške) sodobnosti«, ali, kot se je točneje izrazil Boris Groys, da namreč »postavlja sodobna umetnost našo sodobnost v muzej, ker ne zaupa več v stabilnost sedanjih pogojev našega obstoja do te mere, da jih ne bi želela izboljšati«
(po Neva Lukić in Vanja Predsodobna akcija/ postmoderna akcija. Moderna galerija Zagreb, 2021).

Če lahko za sliko ŽARKA VREZCA še zapišemo, da je njen avtor osamljeni predstavnik abstraktnega
strukturalizma, to je zelo samosvoje trendovske različice primarnega slikarstva, je slikarska opna tako pri SERGEJU KAPUSU kot MILANU GOLOBU prestopila v fazo skoraj formalistične geometrizacije, ki se uveljavlja v slovenski umetnosti poznih devetdesetih let. Ob nestorju na sedanji razstavi VALENTINU OMANU tudi IVO PRANČIČ svoje slikarstvo zasnuje na snovnosti kot spominskih sledeh, nastalih v mentalnem notranjem svetu, na sledeh svojevrstne spominske topografije, ko njegova slika kot beži navznoter in nas osvaja s paradoksalno prostorsko enigmo in naključnostjo. Tudi za slikarja UŠANA FIŠERJA lahko zapišemo, da je miselno zazrt v odkrivanje novega mentalnega sveta, pri čemer je racionalnejši od Prančiča in prostorsko tudi manj eruptiven.

Ob koncu devetdesetih let je v slikarstvu znova aktualno odkrivanje sublimnega, saj je to priložnost, da se razmisli o izvirnosti ustvarjalnega vzgiba na najbolj preprost način – kako torej razmejiti naravno in nezavedno, nedoločljivo v predmetu naslikanega, je to tisti sine qua non, k čemur se vedno znova zateče umetnik, da si poišče (novo?) pot, izhodišče, da ne zastane v labirintu lastne, že dorečene prakse. »Na prvi pogled se zdi, da umetniki OTO RIMELE, ZDENKA ŽIDO, SANDI ČERVEK znotraj minimalizma odkrivajo neko razvojno »zgodbo« slike, njeno minimalno pripoved. Kar je novo v slovenskem minimalizmu, je ostanek podobe, ki ni reducirana do niča« (Tomaž Brejc: Študije o slovenskem slikarstvu v 20. stoletju, Slovenska matica, Ljubljana, 2010). Tudi ZDENKA ŽIDO »natančno pozna minimalizem, zato pa ima sedaj minimalizem nalogo, da znova utre pot k podobi in posredno k naravi (Tomaž Brejc, ibidem, str.306/07). Latentno figuraliko, iztisnjeno kot iz podzavesti, na meji med naravnim in s prehodom iz sublimnega, razkriva slika BOJANA GORENCA.

Pripadnika t. i. Generacije 82 (diploma na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1982) JOŽE ŠUBIC in KLAVDIJ TUTTA se prepuščata vsak svojevrstni razigranosti:
Šubičeva je predvidljiva in predana bolj zastrti barvitosti in z večjim poudarkom na samostojni risbi, medtem ko se Tutta zna razigrati v značilnem primorskem koloritu, ki mu tudi risba ne samo sledi, temveč tudi prehaja iz ene v drugo, bolj ali manj razpoznavno predmetnost. Predstavnik generacije, rojene v začetku sedemdesetih let, je ŽIGA KARIŽ, ki je v svoji figuraliki, s katero je izšel iz mediatizirane podobe, našel novo pot, usmerjeno povsem izven naravne optike.

Aleksander Bassin, muzejski svetnik

Zloženka