Sodobniki II.
od 18. oktobra 2022
»V terminološkem (in teoretičnem) smislu karakteriziramo umetniške pojavnosti, ki so nastale tekom preteklih stodvajset let, s pojmoma modernizem in postmodernizem. V svojevrstnem precepu med tema dvema pojmoma se nahaja pojem sodoben, ki ga obravnavamo v teoretičnem diskurzu vizualnih umetnosti »drsno«, saj nadgrajuje svoj ozek pomen tako, da se ne nanaša samo na umetnost,
ki nastaja »tukaj in sedaj«. Kdaj se torej pričenja sodobna in kdaj se zaključi moderna umetnost? Teoretiki umetnosti nikakor ne prenehajo teoretizirati okoli mejne črte, medtem ko širše občinstvo neredko ne zmore opredeliti razlike med moderno in sodobno umetnostjo, kaj šele določiti trenutek njune transformacije druge v drugo. Nasprotno, nestrokovna javnost sodobno umetnost redno poimenuje za moderno oziroma je zanjo vsa umetnost, ki je nastala v 20. in 21. stoletju, moderna, kar pa je na nek način celo smiselno, kajti ali nista moderno in sodobno tako rekoč sinonima? Ena od definicij moderne in
sodobne umetnosti je tista, »ki je v duhu časa«. Razlog za začetek te umetnosti, ki se začenja nazivati sodobna, je povsem enostaven, saj jo ustvarjajo umetniki, ki živijo v danem trenutku. Danes, nekaj desetletij kasneje, zveni ta termin paradoksalno, kajti nekaj, kar postaja že zgodovina, zadržuje še vedno določilo sodobnosti oziroma sodobnost pridobiva patino preteklosti. V kontekstu takih in drugačnih pojavov je popolnoma legitimno govoriti »o zgodovini (umetniške) sodobnosti«, ali, kot se je točneje izrazil Boris Groys, da namreč »postavlja sodobna umetnost našo sodobnost v muzej, ker ne zaupa več v stabilnost sedanjih pogojev našega obstoja do te mere, da jih ne bi želela izboljšati«
(po Neva Lukić in Vanja Predsodobna akcija/ postmoderna akcija. Moderna galerija Zagreb, 2021).
Ne da bi se namerno držali ali celo podrejali nečemu, kar postaja v umetnosti zgodovina ali vsaj pridobiva
patino preteklosti, nahajamo v delih, žal obeh že pokojnih slikarjev, prav to neizogibno dejstvo. GATNIKOV Žarek, ki preseka lazurno modrino, katero so potopljeni obli kamni – to je še en memento na vodilni nastop Kostje Gatnika med ekspresivnimi figuraliki mladega ljubljanskega kroga tik pred nastopom sedmega desetletja v preteklem stoletju – in enigmatična transkripcija z nabojem sublimnega JOŽETA ĐOKA SLAKA. Temu slednjemu kot da bi ustvarjalno, še zdaleč ne epigonsko, sledili mlajši umetniki: ANDREJ BRUMEN ČOP z intimno rjavino v nasprotju z monumentalno rdečino KSENJE ČERČE in v drugem barvnem razmisleku enakovredna ANJA JERČIČ. Sem sodi še slika ROBERTA LOZARJA Pravzaprav, ki je s svojo sublimno dimenzijo še najbližja Slakovemu videnju. Predmetnost, katero
je Gatnik zajel v radikalni različici optične vernosti, opredeljuje vsak na sebi lasten način preostala
sedmerica razstavljavcev: s podobno mero radikalnosti JURIJ KALAN, z mistifikacijo urbanega sveta, MIHA ŠTRUKELJ in SAŠO VRABIČ s poudarkom na športni tematiki ter ALEKSIJ KOBAL s prefinjeno zazrtostjo v zgodovinski realizem. V slikah ARIJANA PREGLA in JAŠE MREVLJETA ostajajo sledi popartističnega cartoonizma, medtem ko SILVESTER PLOTAJS –SICOE revitalizira lastni pogled na duhovnost poparta z dodano vrednostjo kubistične prostorske analize.
Aleksander Bassin, muzejski svetnik