Rokometni klub Trimo Trebnje: vzgoja še pomembnejša od rezultatov

Če vas bo pot kdaj zanesla v Trebnje, vedite, da je v teh krajih rokomet več kot šport. Trebnje živi za rokomet in z rokometom. Podpora celotnega okolja gotovo prispeva k temu, da je Rokometni klub Trimo Trebnje zadnjih 24 let neprekinjeno član prve slovenske rokometne lige. Vendar pa športni uspehi niso vse, na kar klub stavi. Pri delu z mladimi bolj kot rezultate v ospredje postavljajo odnose, vzgojo in stroko. To pa je tisto, kar se na dolgi rok najbolj obrestuje in bodo lažje uresničevali tudi s podporo projekta Šport mladih, ki smo ga zasnovali v NLB.

Rokometni klub Trimo Trebnje (RK Trimo Trebnje) deluje 35 let, od tega je kar 24 let neprekinjeno član prve slovenske rokometne lige. Poznavalci tega športa vam bodo pojasnili, da je Trebnje za Celjem in Velenjem klub z najdaljšim prvoligaškim stažem. In ne samo to – iz trebanjskega kluba prihajajo številni reprezentanti, trenerji in sodniki.

Kot nam pove Roman Šavrič, mladinski trener, sekretar kluba in koordinator mladinske selekcije, je RK Trimo Trebnje razvejan organizem, v katerega delo je tako ali drugače vpetih veliko, celo 400 do 500 ljudi. »Vključujemo najmlajše, člansko ekipo, podpiramo tudi veteransko ekipo, ki ima kar 40 članov. Imamo veliko podporo staršev, navijačev, sponzorjev in okolja, v katerem delamo. Na tekmah je naša dvorana vedno polna in lahko rečemo, da Trebnje živi za rokomet in z rokometom,« z zanosom razlaga Roman, prvi slovenski rokometni reprezentant, ki je prišel iz teh krajev.

Otroke skozi šport razvijajo v celovite osebnosti

Danes se Roman posveča delu z mlajšimi selekcijami. Po pogovoru z njim hitro ugotovimo, da v Trebnjem z mladimi delajo na poseben način. »Otrok, ki trenirajo pri nas, ne silimo z doseganjem rezultatov za vsako ceno. Letos se v državnem prvenstvu s kadeti borimo za položaj okoli devetega mesta. Imamo tri posameznike, ki so kandidati za državno reprezentanco v svoji kategoriji, drugi igralci pa bodo bodisi pozneje prišli na vrhunsko raven ali pa jih usmerjamo tako, da jim šport pomaga dosegati življenjske cilje zunaj športa. Spodbujamo jih, da poleg rokometa pridobijo tudi izobrazbo. V klubu vsem, ki se želijo ukvarjati z rokometom na vrhunski ravni, to omogočimo, hkrati pa tiste, ki vedo, da kariere ne bodo mogli graditi v vrhunskem športu, skozi aktivno ukvarjanje s športom in z vzpostavljanjem zdravih odnosov razvijamo v celostne osebnosti.« Tako med uspehe kluba štejejo tudi to, da sta dva njihova nekdanja igralca osvojila Prešernovo nagrado za svoje diplomsko delo.

Glavni cilj je mlade usmeriti na pravo življenjsko pot

Z otroki se veliko ukvarjajo na individualni ravni. Ko smo jih obiskali med treningom, smo celotno ekipo zalotili v učilnici pri delu s psihologinjo. V klubu namreč ugotavljajo, da otroke v življenju pogosto omejujejo oziroma ovirajo strahovi in travme. »Mi poiščemo pomanjkljivosti in otrokom poskušamo pomagati, da se osvobodijo strahov, da postanejo pogumni, vidijo življenje kot pozitivno in si postavijo cilje, ki jih želijo premagati, da bodo dosegli več.«

V klubu igra 230 otrok, letos pa so z delom na novo začeli še na sedmih osnovnih šolah. »Naš interes je, da se čim več mladih ukvarja s športom ter da prek športa postanejo uspešni posamezniki in dobri državljani republike Slovenije,« pojasni Roman in pohvali odziv okoliških osnovnih šol: »Zgolj na urah mini rokometa je na okoliških šolah prisotnih okoli 150 otrok. Delujemo v Trebnjem, kjer imamo štiri selekcije: v Nemški vasi, Dobrniču, na Mirni, v Velikem Gabru ter v Mirni peči in Šentrupertu, ki sta zunaj meja naše občine.«

Kot pove, jim tako široko in celovito delovanje pomaga doseči tudi sodelovanje v projektu Šport mladih.

»Mami, želim postati rokometaš«

Eden tistih, ki je v klub prišel že z mini rokometom, je tudi Gašper Gole, ki danes igra za mladinsko in tudi kadetsko selekcijo kluba. »Mami me je kot šestletnega otroka peljala na rokometno tekmo v Trebnje in že v prvi minuti sem bil tako prevzet, da sem rekel: 'Mami, želim si postati rokometaš, želim igrati rokomet.' Od takrat naprej treniram. Začel sem na osnovni šoli pri mini rokometu, kjer je bil prvo leto moj mentor današnji reprezentant in zvezdnik enega najboljših klubov na svetu, nemškega Kiela, Miha Zarabec,« svoje začetke opiše Gašper.

Kot pravi, sanja o igranju v tujini v kateri od najmočnejših svetovnih lig. »Mama me je naučila, da si moram postavljati manjše, uresničljive cilje. Tako si trenutno želim, da bi lahko zaigral za reprezentanco Slovenije do 17 let, ki bo naslednje leto igrala na evropskem prvenstvu v Celju,« je Gašper pri ciljih skromen. Razloži nam, da si želi, da bi bilo njegovo življenje tako ali drugače povezano s športom: »Če mi ne uspe zgraditi uspešne športne kariere, bi rad postal športni novinar ali komentator športnih dogodkov.« Zato se je odločil za šolanje na medijski šoli, ob vsakodnevnih treningih in tekmah pa že skrbi tudi za poročila s tekem za klubsko spletno mesto.

Vzorniki v družini in športu

Kot uspemo izvedeti iz pogovora s krepkim mladeničem, ima več vzornikov. Poleg reprezentanta Mihe Zarabca sta to tudi trener Roman Šavrič, mama Maja, v spomin pa so se mu vtisnile tudi besede pokojnega dedka: »Gašper, denarja in kruha se ne brani!«

Tako s hvaležnostjo vsak mesec sprejme denar, ki mu ga podari babica. Kot pravi, vse privarčuje. Da je varčen, potrdi tudi njegova mama Maja Ogrinc: »Gašper mora biti varčen in skrben. Sem samohranilka, zato ne more dobiti vsega, kar si zaželi. Ve, da mora imeti razumen odnos do denarja, da ga je treba spoštovati,« in doda: »Nikoli ga nisem poskušala motivirati z nagradami. Nagrada je že to, da sploh imaš možnost ukvarjati se s športom na tako visoki ravni. Za to dela veliko ljudi in to je veliko vredno. V okolju, v katerem Gašper dela, in z ljudmi, ki so okoli njega, mu je omogočeno, da napreduje in se razvija kot športnik in kot osebnost.«

Z delom v klubu si lahko zmanjšajo vadnino

»Otrokom privzgajamo dobre delovne navade. Ni dovolj, da kot vrhunski športnik delaš zgolj deset let. Takih, ki uspejo, je bore malo. Za naše najuspešnejše igralce imamo pripravljene štipendije. S tem, da nam pomagajo pri organizaciji in izvedbi tekem, s snemanjem, z delom pri zapisnikih ali s prodajo vstopnic, si lahko zmanjšajo vadnino. Ključno sporočilo, ki jim ga želimo predati, pa je kljub vsemu to, da mora biti vedno na prvem mestu šola,« še doda Roman Šavrič.

Med tem, ko več ur opazujemo mladeniče, opazimo, da nihče izmed njih nima pametnega telefona, nihče ne pošilja sporočil ali objavlja na socialnih omrežjih. »Opazili smo, da so postali računalniki in telefoni velika težava. Zato otrokom pomagamo odkriti, kaj je njihova strast. Ko ugotovijo, kaj jih navdušuje in izpolnjuje, nimajo več težav s tem, da se odpovejo telefonu, tablici ali računalniku,« za konec še razloži Roman.