Smučarski klub Gorica: »Če je volja, je vse«

Smučanje ni prvi šport, ki nam pride na misel, ko pomislimo na Primorce. Pa vendar je v tem okolju zelo priljubljeno, in da se tu lahko vzgojijo vrhunski smučarji, je že davnega leta 1984 dokazal Jure Franko, ko je na olimpijskih igrah v Sarajevu osvojil srebrno medaljo. Jure je bil član smučarskega kluba iz Nove Gorice, ki uspešno deluje že več kot 50 let, njegove barve v svetovnem pokalu pa trenutno zastopa odlična Ana Bucik. Vendar bistvo kluba niso medalje. Njihovo poslanstvo je popularizirati smučanje na Goriškem in otrokom omogočiti, da uživajo v športu in naravi. To jim očitno uspeva, saj mladi člani kluba prosti čas radi preživljajo na smučeh. Njihova prizadevanja podpiramo tudi v NLB in z njimi že drugo leto sodelujemo v okviru projekta Šport mladih.

Za Ano Bucik je že nekaj uspešnih tekem letošnjega svetovnega pokala, so pa tudi na vrhuncu sezone njene misli v klubu, zato nam je brez obotavljanja posvetila nekaj časa.

Ana je kot otrok na snegu preživela vse zimske počitnice in veliko vikendov. »Spomnim se, da sva s prijateljico Nastjo komaj čakali na zadnje vožnje v dnevu, ko so nama starši pustili, da po smučišču najdeva največje kupe snega in skačeva,« oriše svoje otroštvo.

Tako Jure kot Ana sta danes vzor številnim mladim nadobudnim smučarjem z Goriškega. Med njimi je tudi 12-letna Metka Pirih, ki smučanje trenira že četrto leto. »Najprej sem se udeležila smučarskega tečaja in sem zelo uživala. Na eni izmed tekem sem bila predtekmovalka in mi je bilo tako všeč, da sem se vpisala v klub. Zdaj sem tako navdušena, da se nočem več izpisati,« z otroško iskrenostjo pot do prvih tekmovalnih zavojev opiše Metka. Njeno navdušenje se kaže tudi v dobrih rezultatih, saj je bila lani prva v svoji starostni kategoriji v notranjsko-primorski regiji. V odgovoru nam, kot da to ni nič posebnega, pojasni, da ima v svoji sobi že deset pokalov in več kot štirideset medalj.

Nazaj v naravo

Če boste njenega trenerja Boruta Furlana vprašali, kaj je bistvo njihovega kluba, ne pričakujte trkanja po prsih z medaljami in pokali, čeprav jih imajo tudi v klubskih prostorih polne police.

Zmagovalni pristop

Borut težko skrije predanost smučanju: »Prednost smučanja je, da je šport, ki se v zimskem času odvija v naravi. Opisal bi ga z besedami: belina, modro nebo, svoboda. Tudi če je mraz, tudi če sneži ali piha veter, tistemu, ki ima rad zimo in smučanje, to ne pokvari užitka. In to je naša bistvena naloga. Omogočiti otrokom, da uživajo v smučanju in v naravi. Zato se v našem klubu ne ukvarjamo samo s tekmovalci, ampak imamo tudi šolo smučanja in smučarski krožek.«

S tako širokim pristopom so v klubu, kot je videti, na pravi poti. Medtem ko v številnih klubih po Sloveniji število članov upada, imajo v Novi Gorici polno vso strukturo. Klub ima več kot 300 članov in tudi v prazničnem času jim ni težko pritegniti zanimanja otrok. Med novoletnimi prazniki bodo tako na tečaj smučanja odpeljali kar 75 otrok. »To je največ, kar trenutno zmoremo,« pove Borut.

Kljub treningom so tekmovalci uspešni tudi v šoli

Med tistimi, ki so prek smučarskega krožka prešli med tekmovalce, je tudi 13-letni Gal Hvalič. Na smučeh vijuga že od drugega leta, zadnji dve leti v goriškem klubu. Njegova najbolj priljubljena disciplina je veleslalom, v katerem blesti tudi njegov vzornik Žan Kranjec. Kot pravi, uživa v hitrosti, še bolj pa, če je na progi kakšen skok. Njegov cilj je, da bi se mu uspelo uvrstiti na tekme svetovnega pokala. Čeprav mu smučanje vzame veliko časa in je na snegu kar 80 do 90 dni na leto, v šoli nima nikakršnih težav. »Sicer je osmi razred malce težji, a imam večinoma le štirice in petice,« pojasni.

Borut Furlan nam razloži, da mladi tekmovalci praviloma nimajo težav s šolskimi obveznostmi. »Največje težave imajo smučarji takrat, ko se odločijo končati kariero in zaključiti bolj intenzivne treninge. Takrat so prvič soočeni s preobilico časa in hitro se zgodi, da končajo na kavču. Pogost pojav je, da se otrokom, ki prenehajo trening, v šoli poslabša uspeh, saj se poruši neka struktura, neki red, ki so ga imeli v življenju.« Sprememba navad iz časa kariere, ko je vse osredotočeno le na en cilj – rezultate, pa se lahko pozna tudi finančno. Zato je zelo pomembno, da športniki že v mladih letih dobijo osnovna finančna znanja, za kar si s finančnimi delavnicami za mlade športnike prizadeva tudi v NLB.

Predanost trenerjev in staršev

Uspešno delo SK Gorica temelji na predanem in pogosto prostovoljnem delu tako trenerjev, kot staršev, ki so neločljivo povezani s klubom. Pred leti, ko se je klub znašel na robu preživetja, so ga uspeli rešiti le z veliko požrtvovalnostjo posameznikov. »Takrat nismo imeli niti za nafto. Na računu je bil velik minus in marsikaj smo plačevali iz lastnih žepov,« se spominja Borut Furan, ki sicer otroke trenira skupaj z Žigo Cigojem. Da takratnih naporov ne bi pozabili, imajo še danes na vratih kluba napisano: »Če je volja, je vse!«

Med tistimi, ki ta udarniški duh v klubu vzdržujejo še danes, je tudi Tjaša Prinčič, mati mladega nadobudnega tekmovalca Sama Suliča. Poleg skrbi za lastnega otroka v klubu opravlja pomembna administrativna opravila, vodi finance in skrbi za prijave na razpise. »S klubom sem na primer šla tudi na nedavne priprave v tujino in skrbela, da otroci med tem, ko so vijugali med količki, niso ostali lačni.« Kot pravi, se v klubu trudijo ohranjati socialno noto in vedno skrbijo, da stroške minimizirajo in tako staršem olajšajo finančno breme: »Starši si pogosto izmenjujemo opremo, vedno gledamo, da je nastanitev ugodna in ne spimo po hotelih. Običajno se ekipi pridruži še kateri od staršev, ki pomaga pri skrbi za otroke in kuhanju,« pojasni Tjaša.

Privarčevani denar otroci namenjajo smučanju

Njen sin, 11-letni Samo, je v klubu že tretje leto. Trikrat na teden trenira na snegu, poleg tega še v telovadnici in na rolerjih. Toda kot pravi, mu ni težko: »Ko treniramo na ledeniku, je treba vstati že ob petih zjutraj. Včasih se mi sicer ne da, a ko pridemo na sneg, se vse to pozabi.« Pove, da ga mama spremlja na vseh tekmah in zanj glasno navija: »Vendar ko sem na progi, ne slišim ničesar. Takrat sem osredotočen le na vožnjo.«

Da se mu res vse vrti okoli smučanja, nam postane jasno, ko pove, da bo denar, ki ga pridno varčuje, šel za smučarska očala. Ko ga vprašamo še, česa si ta trenutek najbolj želi, pa kot iz topa odgovori: »Smuči Atomic!« Jasno, saj je z njimi še pred kratkim tekmoval tudi njegov vzornik, avstrijski superzvezdnik Marcel Hirscher.

Vrhunska smučarska oprema domačih proizvajalcev

Da se otroci pri izboru opreme zgledujejo po zvezdnikih tega športa, ni nič novega, pove Borut Furan in doda: »Ponosen sem, da imamo v klubu še vedno veliko otrok, ki vozijo na Elanovih smučeh. Meni to veliko pomeni in zdi se mi prav, da jim z nakupom pokažemo podporo. Če imamo v našem okolju tovarno, ki proizvaja izredno kvalitetne smuči, pa čeprav ni več v slovenskem lastništvu, tako prispevamo k temu, da tu tudi ostane. Mnogi še obujajo spomine na čase, ko smo imeli Alpino, Elan in Toper. Vendar imamo tudi danes v Sloveniji dovolj lastnih vrhunskih podjetij, ki izdelujejo vrhunsko opremo, s katero si lahko konkurenčen na najvišji tekmovalni ravni.«

Kakovostno delo omogočajo tudi podporniki

Skrb za okolje, v katerem biva in deluje, pa je v klub pripeljala tudi sedanjega predsednika in uspešnega podjetnika Gorana Miškulina. Kot pove, je klub danes v dobrem stanju: »Trudimo se, da so aktivnosti kluba cenovno dostopne najširšemu krogu otrok, skrbimo, da imajo zelo kakovostno opremo, da ima klub svoje kombije, da imamo strokovno podkovane trenerje, ki so hkrati tudi vzgojitelji in vešči dela z otroki, ter da imajo trenerji potrebno opremo. Poslanstvo tega kluba ni zgolj razvoj vrhunskih tekmovalk in tekmovalcev, ampak širjenje in popularizacija smučanja na Goriškem, predvsem vzgoja otrok z učenjem smučanja.«

Predsednik nam pojasni, da se klub financira iz treh virov. Sredstva dobijo iz tradicionalnega smučarskega sejma, ki ga organizirajo na začetku vsake sezone, poleg tega uspešno konkurirajo na občinskih razpisih in sodelujejo z različnimi pokrovitelji.

Ob tem poudari, da je ena od najpomembnejših nalog, ki so si jih zadali, da SK Gorica ostane društvo v pravem pomenu besede. »Pomembno je, da smo v klubu zbrani ljudje, ki smo se za dobro kluba pripravljeni tudi čemu odpovedati. Predvsem pa, da se znamo ob vsem tem še poveseliti in se zabavati.«