Tomaž Gregorič: Periferije 2003

Leta 1969 rojeni Tomaž Gregorič je po diplomi na Oddelku za oblikovanje vizualnih komunikacij ljubljanske Akademije za likovno umetnost nekaj let deloval kot grafični oblikovalec in fotograf. Študijsko se je izpopolnjeval v ateljejih Delfina Studio Trust v Londonu. Po vrnitvi domov se je kot fotograf posvetil samostojnim projektom ter začel sodelovati z oglaševalskimi agencijami, oblikovalskimi studii, podjetji, revijalnimi publikacijami ter z modnim oblikovalcem Urošem Balantičem. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih razstavah. Ob pregledni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji je izšla spremna publikacija Tomaž Gregorič, fotografije 1995-2000. Udeležil se je tudi mnogih skupinskih razstav v tujini, mdr. Summer Salon (London), Publicdomain (Gradec) in European Photography (Dunaj). Odlikovan je bil s številnimi nagradami: nagrado Studia Marketing za dosežke na področju oblikovanja leta 1992, nagrado revije Emzin za Fotografijo leta 1995, nagrado Delfina Studio Trust za uporabo fotografije leta 1995, nagrado na Concours European de la Photographie v Veveyu 1998. leta, Liberalna Akademija v Ljubljani pa mu je leta 1999 podelila nagrado zlata ptica za dosežke v umetnosti.

Pittura morbida

Ob Gregoričevih fotografijah prideta na misel dve oznaki: naturalizem in metafizika. Vsaka od njiju bolj dobesedno kot čisto zares; bolj s tistim, kar se v skriva v njunih črkah, kot s tistim, zaradi česar ju ponavadi vlačimo po ustih. Po eni strani gre za tisto naravo, v kateri o sledeh človeških zveri pričajo le drobci, ki so jih le-te pustile v krajini; po drugi strani pa gre za tisto preseganje fizike, ki se ne meni več ne za silo teže ne za težo sile. Podobe prve se nam na tokratni razstavi ponujajo v asketskih belih škatlah, ki rabijo za vpogled v naravo le malo naravne svetlobe čez krhko pelikulo; prikaze drugega pa vidimo razpete na velikih bleščečih barvnih plahtah. Morda bi lahko rekli, da v naravo na srečo (še vedno) lahko zremo skozi okna, metafiziko pa dosežemo šele pred neprekoračljivo steno (razpelo ali tapeta?). Ena podoba gre torej skozi, druga se odbita vrne. Ena zvrta luknjo, druga zvrne perspektivo. Periferni sta seveda obe, le da prva izpostavlja obrobja v krajini, druga pa samega gledalca nepovratno izstavlja iz centra in potiska na periferijo življenja. Prve so nature, druge so natures mortes, prve žitja, druge tihožitja.

Pri prvih, tistih, posnetih v naravnih krajinah, velja biti pozoren na dvoje: vsebujejo madež in imajo obzorje. Naj gre za rdeč količek na golf igrišču, tovarniško halo v ozadju mediteranske vegetacije ali bleščečo ogrado skrivnostno splužene ceste sredi snežnega pejsaža - madež priča o prisotnosti tistega, čigar odsotnost si slika sploh jemlje za izhodišče. Človeku pač ni treba biti v krajini, saj je vendar prav po cezannovsko ves v njej: s pogledom, z merilom, z madežem. Kar pa te podobe dela še vedno znosne, kar omogoča, da ne pademo pod njihovo težo, je prisotnost neba, ki v vsako od njih zariše obzorje. Podoba je sicer zakoličena, človekoliko onesnažena - a kar jo rešuje, kar da zadihati, je odprtost v višave, je svež prepišni veter z neba.
Če bi se - kot že nekoč v spremnem eseju k prvim Gregoričevim Periferijam (2000) - znova za hip sklical na Stieglitzovo besedilo z naslovom Kako sem prišel do tega, da fotografiram oblake? (1932), tedaj bi lahko v teh drobcih neba prepoznali slutnjo svobode, kolikor je ta vedno zavezana času. Navsezadnje sheme potrebni gledalec kaj hitro najde v štirih (vse prej kot naključno) izbranih motivih (vse prej kot hoteno) rdečo nit štirih letnih časov - skratka, časa. Tudi zato se mi zdi, da mora Gregorič te svoje podobe skoraj fetišizirati, jih (navkljub profani mehanični reprodukciji) tretirati kot unikatne originale, postavljati v caspar-david-friedrichovske okvirje in shranjevati v sterilne bele škatle ... da se jim ja ne bi kaj hudega zgodilo.

Z drugimi, tistimi, ujetimi v močvirnatih goščavah brezčasja, pa se je vse hudo že zgodilo. So onstran fizike, so mrtva trupla, so has been - kakor je has been truplo Kylie Minogue v glasbenem spotu njenega davnega dueta z Nickom Cavom (ki si ga še vedno ne moremo izbiti iz glave). Kjer ni neba, ni problem le v tem, da nimamo orientirjev (zgoraj, spodaj, levo, desno). Teh nam navsezadnje zmanjka tudi, kadar oči upremo naravnost med oblake. Kar je veliko hujše, je dejstvo, da ni zraka: ni dihanja, ni kisika, ni časa, no future. Velikokrat se mi je zdelo, da so Gregoričeve periferne fotografije turobne in prekleto žalostne, a jih je drobec neba ali namerno nemaren madež vedno rešil depre in dvignil v višave lucidnega humorja. Ko pa se s kamero odpravi v močvirje, ni pomoči: v teh čudovitih odbleskih listov in trav na kristalni površini vode in teme se prav po macbethovsko zrcalijo naše največje tragedije.
Med ljudmi, ki ne govorimo italijansko, jih poznam kar nekaj, ki nas fascinira dvojnost besede "morbida", najbolj razvpita seveda v besedni zvezi "il pensiero morbido", mehka misel. Tam, kjer pričakujemo smrt, nas pričaka mehkoba. Gregoričeve fotografije so nasprotje tega: zapelje nas njihova prijazna, lepa slikovna mehkoba, nato pa nas, kot zajce tam nekje za vratom, udari miselna razsežnost smrti, ki je vpisana prav v vsaki od njih. Morda se jih tudi zaradi tega, potem ko smo jih enkrat videli, tako težko znebimo...

Stojan Pelko