Kiparstvo v Umetniški zbirki NLB

Deseta razstava UZNLB: Kiparstvo v Umetniški zbirki NLB

Pričujoča razstava Umetniške zbirke Nove Ljubljanske banke v Galeriji Avla NLB je deseta po vrsti, zato zaznamuje že pravi mali jubilej, še bolj kot na okroglo številko pa je  pomembno opozoriti na dvoje: prvič, da smo doslej na teh razstavah javnosti predstavili že več kot sto izbranih slik in grafik, odkupljenih in uvrščenih v zbirko umetniških del, in drugič, da tokrat prvič predstavljamo izbor kiparskih del, tako tistih, ki jih ima NLB že od prej, kot pridobitev, ki smo jih ob opremljanju novih bančnih objektov in prostorov odkupili v zadnjih petih letih. To je tudi odgovor tistim, ki so doslej menili, da v okviru UZNLB posvečamo pozornost zgolj slikarstvu in grafiki. Seveda je treba pripomniti, da je kiparstvo v UZNLB v primerjavi z omenjenima likovnima zvrstema v drugačnem položaju. Zaradi utečene opremljevalske prakse, ki je dajala prednost predvsem slikarskim delom (in v šestdesetih in sedemdesetih letih priljubljeni grafiki) kot klasični likovni opremi, se je kiparska likovna oprema kupovala redkeje, tudi zaradi omejenih možnosti za postavitev. Zato so v podedovanem likovnem fondu NLB predvsem male plastike in nekaj kiparskih del priložnostnega značaja z vidno poudarjeno dekorativno vlogo. Za razstavo izbrani kipi kažejo, da je UZNLB kljub nekdanjim nesistematičnim, bolj priložnostnim in naključnim odkupom pridobila več značilnih in zgovornih kakovostnih del  pomembnih slovenskih kiparjev, ki so opazen prispevek k celostnemu mozaiku slovenske likovne umetnosti preteklega stoletja, s poudarkom na obdobju od šestdesetih do osemdesetih let. Dva kipca Lojzeta Dolinarja (1893-1970) sta že iz leta 1926: to sta Sejalec in Žanjica, postavljena v Mestni hranilnici, ki sta najstarejša v zbirki. Čeprav nekakšna osamelca, sta hkrati prepričljiva znanilca dogajanja v slovenskem kiparstvu prve polovice dvajsetega stoletja. Drugo polovico preteklega stoletja je, tudi z novejšimi odkupi, zaznamovala galerija tipološko in izrazno pestrih kipov tudi nekaterih vodilnih in po generacijski pripadnosti različnih kiparjev. V njej se srečamo z deli Zdenka Kalina (1911-1990),  Draga Tršarja (1927), Franceta Rotarja (1933-2001), Janeza Boljke (1931), Petra Černeta (1931),  Dušana Tršarja (1937), Luja Vodopivca (1951), Mojce Smerdu (1951), Mirsada Begića (1953), Jiřija Bezlaja (1959), Tomaža Kolariča (1952),  s kipi-slikami Borisa Zaplatila (1957) in stekli oblikovalke Tanje Pak (1971).    

V okviru likovne opreme in predvsem kiparskega oplemenitenja in simbolnega zaznamovanja bančnih zunanjih in notranjih (arhitekturnih) prostorov se je Umetniška zbirka NLB obogatila z nekaj imenitnimi in ključnimi deli uveljavljenih sodobnih slovenskih kiparjev. Taka dela, se pravi kipe velikega formata in urbanega značaja, je  v osemdesetih letih napovedala že postavitev monumentalne kortenske plastike Slavka Tihca (1928-1993), naslovljene Skulptura vezanih jeder (1972/73), ki ji je izbral vizualno učinkovito lego načrtovalec osrednjega trga novega središča Ljubljane, Trga revolucije, arhitekt Edvard Ravnikar. Zdaj je tudi priložnost, da povemo, da smo končno zbrali vso potrebno dokumentacijo za nujno korenito obnovo že načete umetnine. Pred novim poslovnim vhodom v stolpnico NLB stoji prav za to vlogo ustvarjeni zgovorni in mogočni simbolno-označitveni kip iz kovanega železa Svetloba obličja kiparja Matjaža Počivavška (1955), v prostorsko korespondentnem, vendar skulpturalno kontroverznem razmerju z njim sta, prav tako Počivavškova, notranja jeklena "obeliska" diptih Ogenj meje. V soseščini, v drugem preddverju pri poslovnem vhodu, stoji kompozicija Drevesi (2001), instalacija oblikovalke Tanje Pak, tenkočutne ekspresivne ustvarjalke izpovednih oblik v steklu in naravnih gradivih. Na terasi 13. nadstropja bančne stolpnice je v panoramo Krima umeščen slok in visok novejši kip Dušana Tršarja, arhetipsko klen Ptičar (1998). Kot da bi bila miselna in telesna, antropomorfna ali simbolno figurativna tema vodilo nazorne zasnove kiparske pripovedi zbirke UZNLB, nam deluje ekspanzivna lesena izdolbena plastika Luja Vodopivca, ujeta v napeto opno hrbtišča, ki svoje izpovedne skrivnosti izdaja le pri čelnem soočenju. Seveda je bilo to plastiko mnogolike izraznosti težko postaviti, a vendar s svojo močjo kaže, da je vselej odprta za dialog, zato stoji sredi notranjega funkcionalnega prostora v bančnem kompleksu Trga republike, namenjenega pešcem, in nas opazuje na naših vsakdanjih poteh. A kot rečeno, pri kiparstvu je UZNLB šele na začetku, toda pot je odprta.

Stane Bernik