Žepnina: kakšen je pravi znesek

Vsak otrok je drugačen, različna pa so tudi gospodinjstva. Kdaj boste svojemu otroku začeli dajati žepnino (in ali mu jo sploh boste), je stvar vaše presoje. Kljub temu pa se strokovnjaki v glavnem strinjajo, da je otrok pred četrtim letom še premajhen za tako veliko odgovornost.

Marsikdo ima navado, da otroka za vsakodnevno pomoč v gospodinjstvu nagradi z denarjem. To pa v veliko primerih ni smiselno, saj tudi odrasli nismo plačani za  gospodinjska opravila, ki jih opravljamo vsakodnevno. Nič pa ni narobe, če otroka dodatno nagradite za dela, ki jih opravi izven ustaljene rutine.

S starostjo pa je seveda povezan tudi način plačevanja žepnine. Če je pri starejših otrocih običajno, da dobivajo žepnino enkrat mesečno (na primer, ko starši dobijo plačo), velja pri mlajših razmisliti o manjši tedenski žepnini, saj otroci nižje starosti še niso sposobni načrtovati za dolga časovna obdobja. 

Dokler so izdatki, povezani z otroci, vezani na splošne izdatke, kot so prehrana, oblačila ali bivanje, žepnine ni mogoče vezati na realne izdatke. V tem primeru predlagamo, da je žepnina visoka toliko, da lahko krije kakšno manjšo razvado. Če je otrok vajen, da ob obisku trgovine dobi čokoladico, naj bo žepnina tolikšna, da si jo bo lahko kupil sam in se začel zavedati pomena denarja.

Po drugi strani nekateri zagovarjajo strategijo, da naj bi otrok dobil toliko žepnine, kolikor je star. Petletnik bi tako dobil 5 evrov, šestletnik 6 in tako dalje. A v prvi vrsti je pomembno, da žepnino prilagodite svojim zmožnostim. Če je pomembno, da se ob žepnini otroci učijo finančne odgovornosti, mora tudi njihova žepnina izhajati iz finančne odgovornosti staršev. Prav tako ni smiselno, da pri žepnini tekmujete z drugimi družinami iz okolice ali z otrokovimi vrstniki oziroma sošolci. Tudi ko bo otrok odrasel, ne bo mogel v službi zahtevati višje plače samo zato, ker ima tudi njegov sosed višjo.

Vedite, da je otrokova žepnina namenjena učenju. Bolje, da napake dela danes in se iz njih uči, kot da vzgojite mladega odraslega brez znanja o gospodarnem ravnanju z denarjem. Zato mu ne diktirajte, kako naj svojo žepnino porabi, in ga ne grajajte, ko naredi napako. Raje se z njim pogovorite in mu pomagajte razumeti, zakaj njegovo ravnanje ni pravilno. 

Ko otrok vstopi v srednjo šolo, je čas za višjo žepnino, s katero naj otrok prevzame tudi del svojih obveznosti. Z otrokom se pogovorite o tem, kakšne stroške bo poravnaval s svojo žepnino, še bolje pa je, če mu postavite izziv, naj sam predlaga svojo žepnino. Pove naj tudi, kako bo s svojim plačilom mesečno razpolagal. Pri tem si lahko pomaga s spodnjim pripomočkom.

Z višjo žepnino naj otrok pokrije mesečno naročnino ali porabo svojega mobilnega telefona, znesek, ki ga mesečno plača za vozovnico za avtobus ali vlak, plačilo šolske malice, vadnino za svoje športne aktivnosti in podobno. 

Kot pri plači odraslega, pa naj tudi otroku nekaj denarja ostane za zabavo, hobije in varčevanje. Smiselno je (v kolikor si to lahko privoščite), da otroku na seštevek rednih stroškov dodate še 30 % dodatka, s katerim naj upravlja po lastni presoji. S tem dodatkom lahko pokrije na primer obisk kina, pico s prijatelji ali darilo za prijatelja, ki praznuje rojstni dan. 

Pomembno je predvsem to, da otrok vsega denarja ne porabi naenkrat. Ko se z otrokom dogovorite za višino žepnine, se dogovorite tudi o tem, kakšen odstotek žepnine (predlagamo 10 %) bo namenil dolgoročnemu varčevanju. Ta znesek, ki ga bo nekaj časa zbiral, lahko porabi za večje nakupe, kot na primer nov mobilni telefon, računalnik, kolo ali celo vozniški izpit.

Na ta način se bo najstnik naučil, da je velik del prihodka vedno namenjen življenjskim stroškom, le od njega pa je odvisno, kako bo porabil preostanek . Prav tako se bo naučil, da se mu zaradi prevelike potratnosti lahko zgodi, da mu bo zmanjkalo denarja za položnice in si bo denar moral celo izposoditi ali poseči v svoje prihranke.